Moj dežnik je lahko bodalo
Klicali so s policije, češ da so pridržali neko jeznorito priletno gospo, ki da je v sorodu z nami.
Tako vsaj pravi. Zahteva odvetnika, direktorja avtobusnega podjetja, ministra za šolstvo in predsednika republike. In ko se bo z vsemi naštetimi temeljito pogovorila, pravi, da jo lahko pridemo iskat. Policisti so bili vsekakor za obrnjen vrstni red – da pridemo najprej mi.
»Očitno je spet vzela pravico v svoje roke,« je godrnjal cenjeni soprog. »Vsaj to srečo ima, da se bo lahko izgovarjala na starost.«
Babica pravzaprav ni bila priprta. Sedela je na klopi na policijski postaji, kričala in jeznorito mahala z marelo. Okrog nje so stali uniformirani gospodje, eni so se sicer muzali, ampak večina je bila skrajno resna. In so ji prigovarjali, naj jim vendar izroči tisto reč, ki ima dolgo, ostro konico in je bolj bodalo kot dežnik. Ona pa, da ne poznajo niti zakona niti manir: namesto da bi zaprli mularijo, ki je povzročila incident, so privlekli na postajo njo, nemočno starko. Potem smo še mi sedli na tisto klop in skušali izvedeti, kaj se je zgodilo.
Menda je bilo nekako takole: šofer je poklical policiste na pomoč, češ da neka babura z marelo pretepa otroke. Še prej pa da je prišla k njemu in zahtevala, naj jim reče, da bi se umaknili od vrat. On pa, da vozi in da pač ne more skrbeti za to, kaj se dogaja na avtobusu. Bom pa jaz, je menda rekla babica in se zakadila vanje. Policisti so potem ugotovili, da tisto niso bili otroci, ampak srednješolci, tudi kakšen stokilski je bil vmes. In da so tudi drugi potniki povedali, da so zasedli enega od vhodov in niso nikogar pustili ven. Le da so se drugi potniki med preklinjanjem prerivali k drugim vratom, babica pa je šla v napad. A me boste pustili ven, je rekla, oni pa so se režali, umaknil se ni nobeden. In je zavihtela orožje. Umaknili se še zmeraj niso, ampak so ji poskušali vzeti dežnik. Kar jim seveda ni uspelo, zato pa je ona enemu razbila očala in drugemu odtrgala žep.
Po dolgem prerekanju in zapisniku nam jo je uspelo spraviti domov. Zdaj piše pismo predsedniku republike z obrazložitvijo, zakaj se mularija tako grdo obnaša na avtobusih, torej ne odstopi mesta mamicam in starejšim, en sam mulec zasede po štiri sedeže hkrati, pa noge dajejo na sosednje sedeže in tako naprej. Zato ker se s starši niso nikoli vozili skupaj v avtobusih, ampak so jih vozili le v avtih. Ko so hodili v šolo, so se vozili sami in si ustvarili pač svoja pravila igre. Šofer jim ne reče nič, drugi tudi ne, saj si ne upajo. Torej kaj? Babica ima primerno kazen za avtobusne nepridiprave (prepričana je namreč, da jih bodo kaznovali): en mesec naj se vozijo v šolo skupaj s starši in ravnateljem. Da se bodo naučili obnašanja. Če pa bodo vsi skupaj zasedli izhod ali dajali noge na oblazinjene sedeže, je treba kar vse zapreti. In jih poslati na delo v kakšen kamnolom. Razumeli?!