Modra

 Sedim za mizo v dnevni sobi, ki sem jo prejšnji teden pospravila in se znebila vse odvečne navlake. Na kavču spi dete, ki bo kmalu staro tri mesece. V otroških sobah se otroci učijo, drugi igrajo. Zunaj ostanki snega. Bele krpe zakrivajo strehe, ob cestah sivi kupi snega. Pogled skozi okno dnevne sobe se mi ustavi na prometni cesti, tu pa tam kakšen pešec. Kolesarjev skorajda ni. Skuham čaj. Vidim skodelico, na kateri piše vesel božič. Priznam, da veselja v meni ni več, vsaj kar se praznikov tiče. Najraje bi se potopila v modro obdobje, ki ga likovniki tako radi imenujejo, sploh kadar omenijo Picassa in Van Gogha. Modra barva, ne lomljenje svetlobe, ki ga zaznamo kot modrino, je zelo redka v naravi in zanimivo, da je ravno ta barva sinonim za nekaj otožnega, globokega, tudi depresivnega. Blue note je izraz soula, glasbe, ki je vsem znana po izvrstni Nini Simone in drugih vrhunskih glasbenikih. Sama ne maram preveč modre; pri oblačilih prisegam na črno, belo in rdečo. Tri barve, o katerih je rekel italijanski slikar Tizian, da če jih imaš na sliki, potem imaš vse. Veljal je za vodilnega slikarja t. i. beneške šole italijanske renesanse v 16. stoletju. Bil je eden najbolj vsestranskih slikarjev, najbolj izurjen v portretu in krajini, mitoloških in sakralnih upodobitvah. Stalnica, ki spremlja njegovo kariero, je njegovo izjemno zanimanje za barvo. Morda je čas za novo renesanso, a vsekakor ne digitalizirano. Nadzor, ki se je povečal z uporabo digitalizacije, je srhljiv in človek se vpraša, ali je sploh ostalo še kaj svobode posamezniku. Na vsakem koraku si posnet, označen, tvoji podatki se shranjujejo in se kopičijo kot gora. Če bi se vsi za en dan ali celo za en teden odklopili z interneta, bi bil kolaps sistema. Zrušila bi se gora in začelo bi se nekaj novega. Nekaj, kar ne smrdi po nadzoru, moči in diktaturi. Posijala bi mavrica in začel bi se nov svet. Nova renesansa. Seveda vem, da so to sanje, ki me navdajajo z upanjem, da bo nekega dne vse bolje. Da bomo lahko svobodno hodili po cesti, imeli stike in medčloveški odnosi bodo predvsem človeški in ne dehumanizirani. Sanje morajo biti, da te držijo pokonci, ko že vse poka po šivih in ko ne moraš več vplivati na stvari, ki so nad tabo. Michael Jakson v pesmi Man in the mirror jasno pove, da je najprej treba začeti pri sebi, če želiš spremeniti svet. Svet se spreminja z zavestjo ljudi. Precej obrabljena fraza, a zelo resnična in pravilna ter še vedno ne dovolj zasidrana v zavesti večine. Večina ljudi se še vedno ukvarja z drugimi, namesto da bi se ukvarjali s sabo in svojimi težavami. Mogoče imajo kratko malo preveč časa ali pa se je preprosteje ukvarjati z drugimi kot sam s sabo. Če si sam s sabo, si moraš nastaviti ogledalo, si naliti čistega vina, kot bi rekli Slovenci, in najti rešitev ali pa jo vsaj začeti iskati. Misli so se mi ustavile. Pogledam skozi okno. Pogled je zastal na gospodu, ki vozi kolo, a ga komaj premika po klancu navzgor. Njegovo kolo je obteženo z vrečami. Toplo je oblečen. Kapa, šal, rokavice, vse je na mestu, da ga ne zebe. Zima je. Naj tako ostane. Naj zamrzne žalost in popoka kot led in se stopi, ko bo prišla pomlad in bo sonce začelo greti ledenike.