Mlada dama
ALJA KAPUN
V vas je prišla mlada dama, polna želje po novem začetku. Vedno je bila sončna, topla in prijazna, potem pa jo je sivina žalosti prelila v samoto in odločila se je, da bo obrnila nov list in začela znova.
Njena lepota je očarala vsakega mimoidočega, ženski neprivoščljivi pogledi je niso ganili, saj je bila vajena, da jo ljudje vlečejo po zobeh. Odprla je slaščičarno, v kateri si lahko dobil topel čaj in se posladkal z dobrotami, ki so nastale pod njenimi rokami. Pokukala je skozi vhodna vrata, ko je zagledala veliko senco, ki se ji je približevala. Lepo jo je pozdravil globok glas: »Dober dan. Lačen sem. Imate kaj?« »Imam.«
Tako bi se lahko začel prizor filma, scenarija, ki bi ga napisala jaz. Morda več scenarijev, ne vem. Vsekakor mi je pisanje zgodb mikavno in izdelava scenarija vsekakor moj izziv. Film, znan kot sedma umetnost, je zame kot magnet.
Gledam posnetke igralk in igralcev, ki so mojstri svojega dela. Kako odigrajo, kako igrajo samo z očmi in kako lahko z minimalno gesto povedo vse. Anthony Hopkins je zame vsekakor mojster igre.
Letos mineva 30 let, odkar je bil posnet kultni film Ko jagenjčki obmolknejo. S soigralko Jodie Foster sta odigrala vrhunske scene, v kateri so se poigravali s srhljivko in visoko napetostjo. Oba sta dobila oskarja za glavni vlogi. Zdi se, da je danes vse mogoče. A vendar, kje je kdo, ki kot vektor neustrašno piči in izstopa iz sivine povprečnosti? Kje je ta človek, ta individuum, ki gre in naredi? Ki me z ostrim pogledom pogleda naravnost v oči kot Hannibal Lecter v filmu Ko jagenjčki obmolknejo.
Kje so te prodorne oči? V dobi, kjer imamo vse na voljo, smo se izgubili, padli smo kot kaplja v ocean in se porazgubili. Kritično gledam na teater, a vendar sem bila prejšnji teden zelo vesela. In pomirjena. Na YouTubu sem gledala intervju z izvrstno igralko Sašo Pavček, članico ansambla SNG Drama Ljubljana. Govorila je o svoji novi vlogi, ki jo igra v sveži predstavi Škorpijon.
Saša je mojstrica besede in igre. Je igralka, pesnica in pisateljica. Zelo jo spoštujem, tudi zaradi njene tople in iskrene narave. V intervjuju je dejala, da v Franciji igralke niso želele igrati tega ženskega lika, ker je preveč negativen, poln frustracij, rasizma, strahov in še bolj srhljivih negativnih plati, ki jih ima vsak človek.
Lik mame, ki ga igra Saša, je pravzaprav škorpijon. Škorpijon spušča svoj strup naokrog, in ko ne more več živeti, piči sebe in umre. Najbolj rani samega sebe. Na koncu najbolj trpi on sam. Vsekakor izziv za igralko, da sprejme takšno vlogo, in popolnoma razumem, zakaj jo je Saša sprejela.
Vsaka vloga ti nekaj da, od vsake vloge se lahko nekaj naučiš, vsaka vloga slika globine človeka, ki so morda še tako nerazumljive in nesprejemljive, a vendar so del nas. Globina.
To me je vedno zanimalo. Površina? Ne, hvala. Ne kupim. Sama si želim, da bi igrala najbolj negativen lik, saj bi mi to pomenilo velik izziv. Kako vse to sprejeti, vse negativne lastnosti svojega lika, ga zagovarjati, tudi opravičevati, suvereno stati za svojim likom, ki je ti? Ti, ko igraš. Veliko filmov je bilo posnetih, v katerih je gledalec stopil na stran negativnih junakov.
Meni zelo ljub film Natural Born Killers je vsekakor eden izmed teh. Serijska morilca postaneta TV-senzacija ter prikrito, a dosledno zlezeta pod kožo gledalca. Dobra umetnost vsekakor sproži občutke tam, kjer jih najmanj pričakujemo.
Za to sta potrebna dobra zgodba, dober scenarij. Zgodba je vse. Moja mlada dama, ki sem si jo izmislila na začetku kolumne, je samo približek. Je samo osnutek, samo ideja. In velika senca z globokim glasom je senca same sebe, saj ne ve, da bo kmalu postala žrtev lepote.
IG profil: @kapunalja
