Misli s svojo glavo

Vse je podrejeno duhu virusa, ki je preplavil ves svet. Pokličem teto, ki me v drugem stavku besno nahruli, ker izobražujemo otroke na daljavo. Ni besed, zato preskočim vsebino pogovora. Žalostno, a resnično, da se tema pogovora giblje samo okrog virusa, ki nas je zastrupil do konca. Zato je toliko bolj pomembno, da znamo odklopiti in se posvetiti vsakdanjim stvarem, ki nas osrečujejo in nam dajo zagon za naprej. Vesela sem, da nimamo televizije. Hvala bogu, da sem bila pred štirimi leti brez ficka in si nisem mogla privoščiti televizije in vseh priključkov, ki jih ta bela tehnika potrebuje. Dnevno spremljanje poročil nam nabija slabo vest in nas krivi, kako smo necepljeni državljani neodgovorni, da virus strmo raste in se širi med nami. Človeka, ki se smeje in je dobre volje, redko vidiš. A če ga, pokuka ven kot cvetlica, ki je prepojena s svetlobo Sonca, ki sije vsenaokrog. Več takšnih cvetlic, prosim! Težko je ignorirati svet, ki nas preplavlja in ki nori v apokalipso svoje destrukcije. A vendar bi bilo nujno ustaviti te konje. V preteklem tednu, ko sta tudi mene preplavila sivina in mračnost duha, v katerem živimo, sem se spomnila knjige o budizmu, ki sem jo letos septembra do konca prebrala v porodnišnici. Misliti izven okvirjev je eden od temeljnih pogledov zen budizma. Ne obstaja samo ena pot, temveč izven tega, kot sam vidiš. So stvari, na katere nimam vpliva, to si moram priznati in sprejeti. Ni lahko, a je nujno. Borim se v okviru svojih sposobnosti in svojega zavedanja, kaj hočem. Še bolje, česa nočem. Življenje bo minilo in na koncu bo od mene odvisno, kako ga bom peljala. In živela. Omejitve, ki nam jih dnevno narekujejo vladni ukrepi, so že absurdne in ne smeš uporabljati svojih čutil, da tega ne dojameš. Vsi že vemo, da gre za nateg in da nas nategujejo z vseh strani. Ljudi je strah in podrejajo se vladanju, ki za svojo uspešnost potrebuje vodljive, poslušne in predvsem revne ovce. Stres je super partner v tem primeru, saj stresirani ljudje hitreje zbolijo in so sploh psihofizično bolj nestabilni. Napihnjene novice zmanipulirajo ljudi do takšne mere, da ne zanjo več misliti s svojo glavo. Razumem, saj sem bila enkrat v zelo podobni situaciji. Sicer zasebno, a dovolj močno, da razumem, kako je to. Ampak ko govorimo o manipulaciji celega sveta, ki pleše pod nitmi sprevrženih globalistov, potem je stanje alarmantno. Življenja nam hiper hitro minevajo pred našimi očmi, in če ne vidiš svetlobe v tem mračnem dnevu, potem je brezupno. Moja svetloba je družina, mož in otroci. In kadar je čas za mir, me misel popelje v svet plesa, glasbe in nastopanja. Umetnost. Vse to so le sanje, ki jih vidim bežno izvedljive, saj me ukrepi dnevno omejujejo. Dušijo. Sploh ob prihajajočih praznikih, kjer vodilni v državi in povsod po svetu že priporočajo omejitve druženj med cepljenimi in necepljenimi. Neposreden poseg v družino. Japonska avtorica Marie Kondo, ki jo znova berem v njeni knjigi Umetnost pospravljanja, na koncu dodaja: »Vi pa svoj čas in energijo vlagajte v to, kar vam prinaša največ veselja in kar ste izbrali za svojo življenjsko nalogo.« Zato, ljudje, počnite, kar vas veseli, družite se s svojimi ljudmi, ki vas imajo radi takšne, kot ste, in razmišljajte s svojo glavo.