Mikronezvestoba!?

Kako ste bili nezvesti? Kaj je po vašem nezvestoba? Kje je meja med zvestobo in nezvestobo? Mislite, da ste bili partnerju nezvesti, če ste se na novoletni službeni zabavi »samo« objeli in poljubljali (po francosko) s sodelavcem? Nekateri mislijo, da to ni nezvestoba. Kaj pa, če ste med stiskanjem čutili njegovo moško oteklino ali se mičkeno tudi podrgnili ob njo? Nekateri mislijo, da tudi to ni nezvestoba. Kaj pa, če vas je odneslo še malo dlje in sta s sodelavcem drug drugemu božala mednožje? In … tako naprej. Nekateri mislijo, da je nezvestoba samo spolni odnos z nekom drugim, in celo oralnega seksa nimajo za nezvestobo. Drugi so veliko manj strpni ter imajo že francoski poljub in stiskanje za nezvestobo.

Novi časi naj bi prinesli novo vrsto nezvestobe, ki ji rečejo mikronezvestoba. In kaj je to? Britanski profesor psihologije dr. Martin Graff trdi, da se je nezvestoba precej spremenila predvsem zaradi interneta oziroma zato, ker ljudje preživijo veliko časa na internetu, zlasti družbenih omrežjih. Mikronezvestoba naj bi bilo dejanje ali vedenje, s katerim nekomu tretjemu pokažemo ali namignemo, da smo čustveno ali fizično na voljo.

Mikronezvestoba je marsikaj, na primer to, da na skrivaj ohranjaš komunikacijo z bivšim(i) in jim pošiljaš sporočila, kadar te kaj spomni nanj(e). Posebno če dodaš srčka. Prav tako skrivno intenzivno všečkanje, posebno s srčki, objav nekoga, ki je tvoj tip (moškega ali ženske), zlasti če to počneš vsakič, ko si na kakšnem od družbenih omrežij. In še posebej če to počneš ponoči, ob spečem partnerju. Mikronezvestoba so tudi skrivna »platonska« prijateljstva na internetu. Posebno po izmenjavi telefonskih številk. Kaj imajo vsi ti in drugi primeri skupnega? To, da so nekaj, kar skrivaš pred partnerjem.

Mikronezvestoba je obstajala že pred internetom in pametnimi telefoni. Dober primer sta poročena moški ali ženska, ki sta šla sama ven, prej pa s prsta snela poročni prstan. Digitalizacija našega življenja je olajšala prikazovanje tega, da so ljudje čustveno in fizično na voljo za … »akcijo«. Dober primer so omenjeni všečki na družbenih omrežjih. Če namesto klasičnega všečka klikneš srčka, je to že lahko znamenje mikronezvestobe. Ali če nekomu nenadoma povšečkaš celo vrsto objav, tudi zelo starih. Še bolj neposredni prikazi tega, da si na voljo za več kot prijateljstvo, so sporočila, ki vsebujejo namige. Mikronezvestoba je samo nov izraz za staro vedenje. V preteklih stoletjih so jo vsebovala pisma in dnevniki. Velika razlika je samo v tem, da je danes, zaradi interneta in pametnih telefonov, veliko lažje biti mikronezvest partnerju.
Čeprav mikronezvestoba ni prava, dejanska nezvestoba, je nekaj, kar jo v primernem trenutku in priložnosti sproži. Mikronezvestoba je lahko neke vrste ogrevanje za pravo, dejansko nezvestobo. Ker se ljudje namesto v živo vse več srečujejo in pogovarjajo na internetu, je komunikacija drugačna. Lahko je veliko bolj dvoumna, namigi veliko bolj prikriti in zakriti, umik z vročega na hladno enostavnejši in hitrejši. Če se z nekom zapletaš v živo in mu pokažeš, da si čustveno ali (in) fizično na voljo, lahko mikronezvestoba zaradi fizične bližine veliko hitreje preraste v dejansko nezvestobo, kot pa če se zapletaš na internetu.

Mikronezvestoba je v bistvu flirtanje, ki ima po mojem mnenju dve stopnji: lahko flirtanje z bolj splošnimi komplimenti, ki je ves čas prisotno pri večini ljudi, in težko flirtanje, pri katerem nekomu s komplimenti pokažemo, da nam je (vse) bolj všeč. Če moški ženski reče, da »je lepo videti«, ni enako, kot če ji reče, da »je zelo seksi« ali »zelo vroča«. Razlika je tudi v komplimentih »kako lepe oči imaš« in »všeč mi je poredni pogled tvojih lepih oči«. Prav tako med ugotovitvama »všeč mi je tvoj parfum« in »kako lepo mi dišiš« …
Mikronezvestoba je v bistvu dokaz tega, da ni lahko biti zvest, obenem pa je, verjetno v večini primerov, neke vrste preprečevalka dejanske nezvestobe.