Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

pakiranje Njena.si

Celotnega pakiranja in selitve v oddaji ne vidite

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Kolumna
Metulj

Metulj

Alja Kapun, 05.07.2021 09:00:27

ALJA KAPUN

Delite na:

Ko si majhen, dojemaš smrt bistveno drugače kot potem, ko odrasteš. Spomnim se, ko je umrl dedek, mamin oče. Mislim, da sem bila v prvem razredu osnovne šole. Spomnim se, da so vsi jokali, razen mene. Ni me skrbelo. Po njegovem pogrebu sem sedela na gugalnici v Rimskih Toplicah in gledala v nebo. Tam so bili oblaki, svetlo modri. Verjela sem, da bo kmalu izza njih pokukal dedek in mi pomahal. Čakala sem in čakala, nič ni bilo. Po dolgem času sedenja na gugalnici, čakajoč na dedkov nasmeh, me je doletelo. Ne bo ga. Nikoli več, za vedno je odšel. Dojela sem, da ga nikoli več ne bom videla. Umrl je. Jokala sem šele pozneje, čez nekaj dni. Bila sem v šoli, ko so me oblile solze.

Pred nekaj dnevi sem na YouTubu gledala intervju z režiserjem Diegom de Breo, ki je v SNG Drami Ljubljana režiral gledališko igro Samuela Becketta Konec igre. Gre za klasiko. Samuel Beckett je vrhunski irski pisatelj in dramatik, ki ima strogo zaščitene avtorske pravice. Njegov dar za vsakdanje teme, ki se razširjajo v dramo, je neprekosljiv. Igrala sem ga enkrat. Sodelovala sem v produkciji četrtega letnika akademije za igro. Sama sem že končala akademijo, ko me je četrti letnik povabil k sodelovanju diplomske naloge. Lotili smo se Becketta, prav tako Konca igre. Bilo je zanimivo, a tudi težko. Zdi se, kot da bi bili premladi za takšno delo, saj je bilo zelo težko ujeti pravi ritem dialoga. Beckett je zelo natančen. Če pomislim, kako lažje bi bilo zdaj igrati Becketta. Z največjim užitkom bi ga zdaj igrala. Doma se večkrat pošalim in rečem zaročencu: »Evo, Beckett. Za tak dialog bi v gledališču potrebovali dva meseca vaj.« Gre za to, da preprost dialog postane dramatičen, ne da bi temu posvečal pozornost. Dialog poteka mimogrede, a vendar ustvari velikansko težino. Spomnim se predstave Čakajoč Godota, ki jo je režiral Dušan Jovanović. Premiera je bila maja 2000 na velikem odru SNG Drame Ljubljana. Vrhunska predstava z vrhunskimi igralci. Avtor je tragikomedijo Čakajoč Godota napisal najprej v francoščini, prvotni naslov je bil V Čakanju. Z grotesko je opozoril na tragikomičen položaj človekovega obstajanja v modernem opustelem svetu. Z ironijo je opisal človekovo tesnobo, obup, strahove, muke, pričakovanja in absurdnost bivanja. Ko rečemo dramatika absurda, so na prvem mestu Samuel Beckett in njegova dela. Za svoje delo je prejel več nagrad, leta 1969 tudi Nobelovo nagrado za književnost. V slovenščini je izšla večina njegovih del, na slovenskih odrih so bila uprizorjena skorajda vsa njegova poglavitna besedila.

V intervjuju z režiserjem Diegom de Breo je jasno, da je smrt tema, ki se je Beckett redno dotika. Smrt pomeni tranzicijo, prehod. Ljudje težko sprejmemo prehode, saj so naporni, ker terjajo spremembo. Sprememba pomeni izhod iz že navajene situacije, ki nam daje občutek varnosti. Diego de Brea lepo in jasno govori o tem, da je varnost postala naša največja vrednota. Kreative ni, ni tveganja. Ljudje neradi tvegamo, ker se bojimo. Strah nas je izgube. A vendar je ranljiv in nemočen človek najlepši v svoji nežnosti. Strah nas je ljubezni. Ko odrastemo, izgubimo neposrednost, ki jo imajo otroci. Ko to spet dosežemo, je občutek osvobajajoč. Pogum in sposobnost, da sprejmeš življenje tukaj in zdaj. Težko je, ker se radi zatekamo v preteklost ali pa sanjarimo o prihodnosti. Na srečo moraš biti pripravljen. Pripravljen, da jo sprejmeš, da ji daš možnost, da te spremeni, da te vrže iz okvirov tvoje varnosti, tvojega mišljenja. Ker sreča pride nenapovedano. Potrka na tvoja vrata in ne čaka dolgo. S pravo osebo lahko ujameš srečo in jo sprejmeš. Sreča je kot metulj, ki razpre svoja lepa pisana krila.

IG profil: @kapunalja