Meseno poželenje

Nad najbolj čudni in sprevrženi seks, kar sem ga kadarkoli in kjerkoli doživljala na TV-ekranih. Mnogi mi bodo rekli, da to sploh ni seks, da ne more biti seks in da so se mi na stara leta hormoni čudno zvrtinčili. Ampak jaz še naprej trdim, da gre za seks. Da gre vsaj za čudno in perverzno koketiranje s seksom, ki je zabavno, duhovito, izvirno in skoraj nič pohujšljivo, kajti protagonisti tega seksa niso pohotne dekline in potrebni fantje, temveč kosi govejega mesa, ki najbolj spadajo v dobro založeno mesarijo. Brezhibni kotleti, čevapčiči, ki ponujajoči se lezejo iz rež mašine za mletje, noro privlačna pljučna pečenka, tako rekoč umetniško obrezani kosi govejega stegna in še kaj zaplešejo pred nami na ekranu nekaj, kar ni ples, ampak čudno, namigujoče ponujanje, pospremljeno s tresenjem, drgnjenjem, pomenljivim drhtenjem in kar ne bi bilo mogoče in učinkujoče predvsem brez satansko sprevržene seksualne glasbene spremljave, najprimernejše za kak peep-show. Takšnih zvokov zlepa ne slišiš; morda bi jih morali mladoletnim prepovedati.

Sicer pa vsi veste, o čem govorim, ker se znamenita čutna mesna reklama vleče že dolgo, a se je kar ne morem navaditi. Vsakič se ji muzam. Zdaj je zabavno padla v opreko še s svežo kampanjo, ki priporoča Slovencem drastično znižanje domače reje govejega mesa, in zagotovo ne bo kar utonila v pozabo, ker je preveč provokativna. In tako bomo na eni strani pločnika občudovali zagovornike zagnane akcije zoper domačo rejo govedine, obenem z njo pa na drugi strani ceste nori libido zapeljivega rožnatega plesa govejega poželenja. Noro.

Grem na temo, ob kateri me boste zasovražili, kar seveda od mene ni pametno, ampak poskušala bom čim bolje obrazložiti in upravičiti to svojo več kot problematično opredelitev. Gre za najbolj čustveno dogajanje med Slovenci zadnjega časa in ne potrebuje veliko razlag, ker vsi vse vemo. Natanko pred tednom dni je vesoljna Slovenija padla v trans na rovaš več kot krute usode tiste simpatične skupine še zelo mladih kubanskih plesalcev, ki so po gostovanju v Italiji na povabilo bovškega župana zastonj zaplesali na festivalu še pri nas: mladi, rosno mladi, pravzaprav še potrebni varstva staršev oziroma skrbnikov. In seveda tudi varovani: z njimi je potovalo uradno kubansko vodstvo ekspedicije in skrbelo zanje. Poznate, poznate, zato čisto na hitro: vodstvo je nekje zunaj Slovenije pozabilo potne dokumente mladih. Ustavila in preverila jih je, o, groza, menda novogoriška policija, in ker jih je našla brez dokumentov, v čudnih časih, na nevarnih območjih, med množico ilegalnih migrantov z vseh koncev Azije in Afrike, take so pač okoliščine in kontinenti (in policije), je z njimi storila, kar je pač storila. Oglobila jih je na tako noro (a legalno) višino denarne kazni, da Kubančki toliko denarja, ker pač ne ropajo bank, še v življenju niso videli. Kriza se je stopnjevala v dramatični finale, v katerem se je ob groznem pritisku vesoljne slovenske javnosti tik pred zdajci kruta slovenska oblast le zganila in pomečkala kazen iz nepogojne v pogojno, se pravi od denarja le v ustni resni opomin. Vsi so si po tistem oddahnili in zapeli in zaplesali, glavni junak je bil seveda bovški župan Valter Mlekuž, policisti kar poprek pa spet popljuvani in ozmerjani.

Jaz pa si sama pri sebi pravim tiho, pst, pst, da me kdo ne sliši: jaz sem edina daleč naokoli, ki navijam za policiste. Vesoljnim slovenskim policistom je bilo že pred nekaj časa z vrha naročeno: Evropski časi so resni, tragični in skrajno nevarni. Čuvajte mi domovino! Močno primite za ušesa slehernega tujca, če je bel, svetlo ali temno rjav in zlasti če je črn, če nima pri sebi ustreznih dokumentov, se ve, kakšnih vse. Brez milosti in brez izjem, z najostrejšimi možnimi prijemi! To jim je naročila njihova slavna bionda, ki na žalost ni več bionda, tako seksi notranja ministrica, da takšne najbrž ne najdeš nikjer drugje. In kaj najdejo policisti, ki ljubijo slovensko domovino in brez pardona ubogajo seksi ministrico (ki zdaj, ko to berete, morda tudi vršilka dolžnosti ni več), nekje v Bovcu? Sredi ceste najdejo skrajno sumljivo skupino tujcev brez slehernih dokumentov, samih mladih čilih fantov in deklet, ki so kot nalašč za tihotapske iskalce ilegalnih zaposlitev v tujini. Tujci jim sicer flancajo nekaj o plesih, ampak jasno je, da znajo tile že od rojstva plesati, takšni tujci se že rodijo, medtem ko plešejo po porodni sobi, in kje so, prosim, potni listi – in je na vrsti tisto, kar od predanega policaja zahteva sleherna normalna oblast še posebno v teh časih in pričakuje sleherni državljan: posežejo po najostrejših ukrepih za varovanje države, tako kot pri vseh drugih odkritih beguncih. Da bi bili policisti lahko to pot uvidevnejši in popustljivejši? Policisti niso tu zato, da so bolj ali manj popustljivi in barantajo z osumljenimi za višino in pogoje kazni. Halo! Policisti so tu zato, da ubogajo ukaze, čuvajo Slovenijo in pika. Da niso nič premislili? Od kdaj pa so, ljubi moji, policisti tu, da premišljajo, cincajo, tehtajo, se dogovarjajo, pogajajo, popuščajo? Policisti so tu zato, da izvršujejo ukaze in naloge in pika.

Ampak namesto da bi jih za vzorno policijsko držo kvečjemu pohvalili, časi v Evropi so pač takšni, kakršni so, so v očeh slovenske javnosti zdaj najmanj popljuvani, če ne kaj hujšega. In tisti edini res vsega krivi, kubanski vodja poti, ki pusti meni nič tebi nič vse dokumente svoje skupine kdo ve kje in brez njih odpotuje z nastopajočimi na nastop v drugo državo, je pri vsem viku in kriku, ki sledi, komaj omenjen. Komaj. Narobe svet.

Evo. In zdaj lahko pljuvate še po meni. V duhu, se razume.

O smrti utrujenega mostu v Genovi ne bom rekla nobene, dovolj je. Bom pa rekla eno o neki drugi starini: o mariborskih dvoriščih. O zame morda najbolj očarljivo melanholičnem slovenskem dokumentarcu s tem naslovom, kar se jih spominjam, o malem čudežu samih mariborskih filmarjev, ki bi jim bilo treba za to umetnino postaviti spomenik. Mariborska dvorišča so že staro delo, saj tam stoji letnica izdelave 2004. Kako je mogoče, da jih ne poznam? Kako je mogoče, da jih ne pozna zagotovo še zelo veliko drugih Slovencev? Če je mogoče ekipo, ki je ustvarila Mariborska dvorišča, še kako zbobnati skupaj in jih motivirati, da ustvarijo še kaj drugega, karkoli, kajti ta občutljivost, ki zveni iz filma, je dar bogov, je to obvezno treba storiti. Da ne pozabim na glavnega ustvarjalca: tam piše Bojan Labovič. Pojejo pa: »… da ne bo tvoja duša staro, opustošeno dvorišče …« Čudovito.