pomlad Svet24.si

Tedenski horoskop: Čas je za razmislek, kje lahko...

annie-charlotte Svet24.si

25-letnica v razmerju z dvema moškima: "Ne varam,...

Boštjan Gorjup Necenzurirano

Odstopil direktor enega največjih slovenskih ...

damjanic setinc pasek Reporter.si

Strokovni sodelavci poslanke Mojce Šetinc Pašek:...

nika prevc Ekipa24.si

Poglejte to! Kako se je kalil veliki kristalni ...

Goran Dragić, Greice Murphy Njena.si

Goran Dragić izbranko pripeljal v Slovenijo

doncic Ekipa24.si

Kaaaaaj?! Dončić se je držal za glavo in smejal...

Kolumna
Menjamo svoje delo za kruh, zdravje, šolo, čistočo ...

Menjamo svoje delo za kruh, zdravje, šolo, čistočo ...

Robert Waltl, revija Stop, 08.05.2020 10:24:27

Delite na:

Imejte radi naše delo in ga cenite, od nas boste dobili veliko: ljubezen, strast, prevpraševanje, kritičnost. 

Pred kratkim smo radostno praznovali prvi maj. Za generacije naših staršev in za mojo je bil to pomemben dogodek. Pomlad se je že udomačila, blago nas miluje toplota sonca, svet je zelen, gozd blesti. Praznik je najava prihajajočega poletja. Predvsem pa ta praznik slavi delavca in delo.



Rojen sem v časih, ko smo se od prvega razreda šole učili, kako nas delo vodi v prihodnost enakopravnih. Naši učbeniki so enako obravnavali fizično in intelektualno delo. Pomembnost simboličnega zelo dobro poznamo v umetniških poklicih. Od najmlajših let so nas učili, da je delo na polju, v tovarni, šoli, pisarni, gledališču, bolnišnici, gozdarstvu enakovredno. Potem pa smo naenkrat skočili v obdobje, ko se je razširila ideja o svobodnem trgu, ki nagrajuje zgolj tiste »uspešne«, tiste, ki veliko zaslužijo. Zelo hitro so nekateri poklici in nekatera dela postali manj pomembni. Učiteljske akademije so postale manj vredne od zasebnih fakultet ali menedžerskih tečajev. Vzgojiteljice in učitelji so postajali tisti, ki jim »ni uspelo v življenju«. Zdravniki so bili uspešni, le če so imeli zasebne ordinacije in klinike.

V času, ko sem študiral na AGRFT, smo občudovali virtuoze: Milo Kačič, Ivanko Mežan, Štefko Drolc, Aleksandra Valiča, Poldeta Bibiča. O njihovih življenjih smo vedeli malo, pogosteje smo slišali kakšne prigode iz igralskih bifejev. Veliko pa smo vedeli o njihovih vlogah. Danes so igralci uspešni predvsem, če jih spremljajo mediji. Pojavile so se tudi nove profesije »vplivnežev«, ki služijo denar s tem, da zgolj s svojo pojavo oglašujejo neki življenjski slog. Določeno glasbo, obleke, kozmetiko.

Prvi maj na družbenih omrežjih slavimo, kot je videti, le mi stari. Obeležujemo ga s starimi pesmimi, budnicami, rdečimi nageljni, z zavedanjem, da pripadamo neki manjšini, ki počasi izginja. Nov čas prinaša nove običaje – in ni treba vedno žalovati za starim.

Pandemija je v središče zanimanja vrnila nekatere plemenite poklice: zdravnike, negovalke, medicinske sestre, gasilce, proizvajalce hrane ... Naenkrat smo se začeli zavedati, kako si želimo jesti plodove s polj iz naše bližine in ne z neznanih zaprtih kmetij od bogve kod.

Naš poklic se je znašel na robu. Ljudje ga pogosto dojemajo prek družabnih kronik, v katerih smo prikazani lepo oblečeni. S kozarci šampanjca nazdravljamo po premierah, ki smo jih pripravljali dva meseca. Pogosto smo na naslovnicah, na televiziji.
Gledališča so bila prva, ki smo jih morali v tej krizi zapreti, in kot je videti, bomo tudi zadnji, ki jih bomo lahko odprli. Ne vemo natančno, ne kdaj ne na kakšen način. Bo v dvorani lahko le 50 ljudi, kot nam govorijo prijatelji z Norveške, ali sto, kot napovedujejo Čehi? Mere popuščajo, ampak ne vemo, ali bo po »normalizaciji« naše gledališče še kdaj enako, kot je bilo. Napovedujejo se veliki upadi prihodkov. Ne bomo več videvali turistov, ki so tako napolnjevali Križevniško ulico.

Strah, ki ga seje naša vlada prek svojega govorca in svetovalne skupine za borbo proti koronavirusu, je preveč močan, da bi se občinstvo sproščeno in v velikem številu kmalu vrnilo v naše dvorane.

Kaj je naše delo? Ponosen sem, ko sem s prikazovanjem naših predstav na spletu sam videl, kaj vse smo naredili v zadnjih 20 letih. Koliko ljubezni je tu, znanja, naporov. Koliko otrok je prvič videlo predstavo prav v Mini teatru, za koliko prvih naučenih pesmic, zabavnih scenskih situacij, sreče smo pokrbeli.

To je naše delo. Slovenskemu občinstvu smo pripeljali domala celega Koltesa, veliko Heinerja Müllerja, Elfriede Jelinek, Tomaža Šalamuna, Svetlano Makarovič. V Mini teater so svoja velika dela vnesli Ivica Buljan, Janez Pipan, Eduard Miler, Pascal Rambert, svoje velike vloge pa odigrali Marko Mandić, Milena Zupančič, Veronika Drolc, Jure Henigman, Pia Zemljič, Tadej Pišek, Benjamin Krnetić ... Ne morem našteti vseh imen, na tisoče jih je. Smo družina, ki je leta s svojim delom hranila stotine družin. Pri nas in z nami so bili zaposleni tisti, ki niso imeli varnosti redne plače. Kaj pa imamo danes? Veliko predstav, ki vam jih še želimo pokazati. Mogoče ni treba hiteti z novimi in novimi produkcijami. Želim si, da bi moje Vesno Kuzmič ter Joseja in Murata v predstavi Ivane Djilas Obisk za medveda videlo še veliko otrok v Sloveniji in po svetu. Da našo čarobno predstavo Sin s Polono Juh, Brankom Šturbejem, mladim Gašperjem Lovrecem, Sašo Pavlin Stošić in mano pogledajo vsi delavci Slovenije in sveta. Da nas v goste povabijo vsi odri in vsi festivali, ki to lahko. Imejte radi naše delo in ga cenite, od nas boste dobili veliko: ljubezen, strast, prevpraševanje, kritičnost. Menjamo svoje delo za kruh, zdravje, šolo, čistočo.

Morda pa se bomo na prihodnjih proslavah prvega maja spomnili tistih, ki so bili ubiti, ki so trpeli, ker so se borili za dostojanstvo dela.