Melanijin puč v Beli hiši

Sopara v zraku je bila morilska, pritisk je lezel v pekel in samomorilci so pripravljali vrvi. Najhuje je bilo v politiki: tik pred prvo konstitutivno sejo novega parlamenta je Cerar še kar naprej kot otrok trmoglavil, da hoče biti novi šef parlamenta, čeprav ni bilo v zvezi s tem nikjer prav nobenega navdušenja. Malo se mi je smilil in malo sem bila divja: se res mora za konec svoje sicer dokaj uspešne štorije tako poniževati pred javnostjo? Kaj mu je za adijo tega treba? Je res oblast tista, ki se tako pogubno zažre v človeka?

Večer sem hranila za prvi nacionalke. Tudi ta pri oglaševanju svojih izdelkov dostikrat nima nobene mere. Na večerni četrtkov babji žur Izgubljene tožbe Slovenije so nas opozorili menda že dvestotič. A se je vsaj izkazalo, da do neke mere upravičeno. Toda o tem pozneje.

Zgodaj popoldne sem malce pobrskala po ameriškem CNN, tako, iz navade – in pri priči padla na rit. Trump je pred menoj pravkar podpisoval preklic odvzemanja begunskih otrok na mehiški meji, s tistim svojim tako tipičnim megalomanskim podpisom, ki še najbolj spominja na pogled na gorske špičake iz Martuljka. Že tedaj so še ne prav povezano omenjali tudi Melanijo in Ivanko, obe ogorčeni in zaskrbljeni zaradi nore Trumpove poteze, ki je razbesnela ves svet. Menda naj bi se napotili proti Mehiki, a nihče še ni vedel nič natančnega.

Kako uro pozneje je bila stvar že jasna. Melanija je na lastno pest in očitno brez kakršnih koli posvetovanj s soprogom odpotovala na do neke mere samomorilski in za prvo damo doslej precej nor podvig na mehiško mejo, tja, kjer so nedavno začeli ločevati mehiške begunce od svojih otrok in od koder se je pred časom razlegal otroški jok ter razburil ne le Ameriko, ampak ves svet. Kmalu so jo tudi pokazali: našo punco, ki se je drastično razlikovala od Melanij, kakršne smo lahko doslej občudovali ob soprogu v uradnih prikazovanjih. Na njej ni bilo to pot prav nič glamuroznega: navadna lanena bela srajca, že nekoliko mastni, nič kaj posebej urejeni lasje, in kavbojke; obuvala niso kazali, a najbrž je šlo za navadne športne copate, kakršne včasih obuje, ko želi učinkovati maksimalno ležerno. Bila je seveda še vedno naše čedno dekle z ubijalsko seksi pogledom, a bolj kot prva dama je učinkovala kot skrajno zaskrbljena mama. Ljudi, ki so jo na nekakšni obmejni postaji presenečeno obkrožali, je spraševala vse sorte o odvzetih begunskih otrocih in za očmi ji je lebdela potrtost.

V času, ko to prebirate, so Združene države najbrž že polne ugibanj in vseh sort teorij o tem, zakaj je to storila. Pa je v resnici zelo preprosto. Če kaj, je Melanija že ves čas izjemno ljubeča in predana mama svojemu zdaj že skoraj pubertetnemu sinu. Spomnite se le druge kljubovalne, tudi precej nenavadne poteze tik po Trumpovem ustoličenju tistega še ne tako davnega januarja, ko smo jo občudovali v zdaj že dolgo legendarnem svetlomodrem kostimčku: ni se hotela preseliti v Belo hišo, dokler sin ne konča šolanja, in je moral Trump prve mesece vladati sam, brez njene družbe. Mnogi so tisto jemalo bolj kot pozo, pa seveda to ni bila. Sin je ves njen svet in podobno zagotovo čuti tudi do drugih otrok po svetu. Tudi Trumpova hči Ivanka ima tri otroke in tudi ona je bila ogorčena. A na pot se je očitno odpravila Melanija sama, skoraj zagotovo brez kakršnih koli posvetovanj z možem. To je bil seveda upor, kakršnega Bela hiša v zgodovini še ni videla. To je bila Melanija Orleanska brez pomislekov, kaj bo zdaj z njo, z mečem na konju za dobrobit otrok vsega sveta. Kakšne bodo posledice zanjo v Združenih državah in zlasti pod domačo streho, ni težko ugibati: nedeljeno občudovanje in simpatije ljudstva, kakršnih doslej še ni bila deležna nobena prva dama. Kaj se bo v resnici dogajalo oziroma se že dogaja med njo in Trumpom, pa ne bomo v resnici nikoli natančneje izvedeli.

Kakšna neverjetna in povsem nepričakovana zgodba! Ameriška televizija jo je vrtela vse popoldne in ves večer: čisto povsod je bil ves čas na prvem mestu sporočanj Melanijin podvig. Na stran, kaj vse bodo oziroma so poslej, v prihodnosti, iz zgodbe napletali mediji in druga javnost, kam bodo poskušali vso zgodbo peljati, še posebej Trump. Pustimo ob strani, kaj je bil vzrok in kaj posledica: ali je Melanijina pot na mehiško mejo neposredno povzročila Trumpov podpis in gre torej neposredna zasluga Melaniji, ali je bila morda Melanijina svojeglava misija neodvisno in nepovezano dejanje: tudi tega ne bomo izvedeli natanko in verodostojno. Trump bo zgodbo podredil in priredil seveda v svojo korist. A čustva in počutje ostajajo, tega nam ne bo nihče pustil vzeti.

In zdaj na kratko še v domačo štalo, k zdaj že uveljavljenemu četrtkovemu babjemu raziskovalnemu žuru, ki ga iz ozadja suvereno in nasploh odlično vodi stara sablja Lidija Hren. Četrtkova dveurna oddaja je bila brez konkurence najbolj zažigalna doslej. Na stran, koliko je bilo v njej tudi pretiravanja in morda celo stranpoti, končni izkupiček je nedvoumen: Slovenija izgubi več kot devetdeset odstotkov vseh tožb, ki jih vlaga po svetu. Posledica je več kot tristo milijonov evrov odškodnin, ki jo še čakajo za vogalom: več kot tri nove pediatrične klinike, so povedali v napovedniku. In to še zdaleč ni vse. Štorija je ne le noro potratna in za Slovenijo finančno nevzdržna, je tudi mučno sramotna: kakšni ignoranti so slovenski oblastniki v spregi s sodstvom, ki je v to neposredno vpleteno! Cerarjevo moštvo ima neverjetno srečo, da se prav zdaj umika pred novo vlado. Ampak to seveda niso bile samo Cerarjeve štorije. Najhujše posledice in največja sramota je ep o izbrisanih: tam nas glavnina stomilijonskih odškodnin seveda še čaka. Kako je kaj takega sploh mogoče? Smo res popolnoma nesposobna in sramotno neodgovorna država, ki ni sposobna svojih bazičnih odgovornosti in opravil? Upam, da to premišljanje ne čaka le novega parlamenta, ampak čisto vso druščino, ki nam kroji prihodnost države. Brez temeljite samoanalize in samoočiščevanja lahko pri priči zapremo štacuno: ne znamo imeti svoje države in konec.