Melanholija na kvadrat!
No, pa je tudi dan žena za nami, z vsemi spletnimi čestitkami, poljubčki, podobami pin-up lepotičk, ki ponosno kažejo na svoje tetovirane bicepse, in predvsem z zapisi prijateljic (ne prijateljev!), ki nam prek družbenih omrežij želijo vse najlepše in najboljše ob tem velikem dnevu ...
No, ja, nekoč sem dobila kakšno rožico, pravo, ki sem jo lahko povohala, zdaj pa sem dobila le rožice, sestavljene iz »pixlov«. Spomnim se, da ko sem bila majhna, smo dan žena praznovali povsem drugače! Ko sem obiskovala osnovno šolo, je bil to dan, ko smo svojim mamicam pripravili ročno izdelana darilca, ko smo jim združeni v velikem pevskem zboru ponosno zapeli ... Spomnim se, kako sem bila vesela, ko sem oblekla novo žametno krilo, krasno belo srajčko in nove lakirane čevljce. Mama mi je naredila najlepšo pričesko, kar je bilo mogoče, in tam sem stala, na »velikem« odru šempetrskega kulturnega doma, in ponosno prepevala. Prepevala svoji mamici in vsem mamicam, ki so nas z orošenimi očmi občudovale. Potem smo z mojo najboljšo prijateljico Mijo in njeno mamo Lili odšle na lignje, krompirček in kakšno sladko pijačko. Bile smo vesele, nasmejane. Še danes se spomnim, da sta najini mamici, Lidija in Lili, poslušali domačo rockersko glasbo. Medtem ko sta onidve jedli lignje, sva se midve ukvarjali z džuboksom, v katerega sva zmetali kar nekaj kovancev po deset dinarjev, in navduševali svoji ljubi mami. Zdaj ni več tako ... No, vsaj jaz 8. marca ne doživljam več na tak način. Mislim, da nisem daleč od resnice, ko pravim, da se je vse popolnoma spremenilo. Druženja je veliko manj, iskrenosti še manj, prostih in razposajenih trenutkov skoraj nič. Sama sem se kot deklica zabavala s svojo družbo, moj sin se zabava z igricami in svojo virtualno družbo ... Mi smo veselo prepevali, nastopali, se trudili narediti kar najboljši vtis, današnji otroci to počnejo prek svojih kanalov YouTube in Twich ... Sami so zaprti v sobi, na ušesih imajo slušalke, pogled je izgubljen nekam v neskončnost zaslona, pogovarjajo se z zunanjim svetom ... Neznancem na drugem koncu planeta prikazujejo svoje veščine v igranju iger. Ah.
No, da ne bom le zoprno otožna in še bolj zoprno »zjamrana« ... Saj še ni vse izgubljeno. Mogoče še obstaja pot nazaj, k pravim vrednotam. Sama sem skok nazaj v čas naredila v nedeljo, 10. marca, ko sem s svojo mamo obiskala krasen koncert Joséja Carrerasa. Pred koncertom sva si privoščili lahko večerjo v eni od ljubljanskih restavracij, se sproščeno pogovarjali in obujali spomine. Bil je popoln (malce pozen) dan žena, čeprav sva pogrešali Mijo in Lili. No, pa drugič, saj bo še veliko zabavnih priložnosti. Predvsem pa se zavedajmo, da so dnevi žena, mamic, očkov, zaljubljencev in podobno lahko prav vsi dnevi v letu!
