MEHURČEK ZA MEHURČKOM
Ujeti v cikle enih in istih družbenih krogov (ne)zavedno drvimo v smeri monolitnega popačevanja stvarnosti, saj nas mnenje, namera in pogled tistega zunaj našega socialnega mehurčka ne zanima ali nas celo jezi in spravlja v zadrego.
Brez občutka, da smo slepi in gluhi za kritike in da znamo delati tudi napake, živimo v prepričanju, da delamo vse prav in v skladu z visokimi standardi. Svet se kar naenkrat pomanjša, saj nas cona udobja v svoji ozkosti zadovolji in pusti site, sploh ker dežujejo (samo)pohvale, trepljanje po ramenih in trkanje po lastnih prsih. No, če je trenutek pravi, potem se kdaj prikrade tudi lakota po samokritičnosti, ki vsake toliko kliče na vest.
Ljudje smo rojeni za navade. Nekatere so vsiljene, druge so plod naših pričakovanj, tretje so odraz potreb ljudi iz mehurčka. Te znajo biti še posebej nevarne. Za tiste, ki so prepozni, nikoli ne pride spoznanje, da znamo tako zavzeto in neumorno služiti neki družbi, sistemu in instituciji, da pozabimo na sebe. Še huje je, ko to postane vse, kar imamo, in osmišlja našo prihodnost. Takrat prihodnosti ni več, nas pa tudi ne.
