alec baldwin1 Svet24.si

Po tragični nesreči se je oglasil Alec Baldwin

avstrijska policija, policijski trak, splošna, dunaj, streljanje Svet24.si

Iz stanovanja se je vil neznosen smrad, izpod vrat...

franci matoz, dimitrij zadel Svet24.si

Odstopila uprava Luke Koper

janez jansa pl7 Reporter.si

Ljerka Bizilj: Janšo težko razumem, da se mu ob ...

435a62c1e58e3dccd8f42ad04a5addda Necenzurirano

Je to okoljska mafija? To je novo Vizjakovo darilo...

Tjaša Vrečič VSE Odkrito.si

TJAŠA IZ KMETIJE - tako MIŠIČASTA je

pogacar Ekipa24.si

UF, KAKŠNA ZVERINA! Tadej Pogačar kot ga še ...

Kolumna
Maska

Maska

Alja Kapun, 08.10.2021 09:51:03

»Mami, koliko let si hodila v šolo, da si postala igralka?« me je včeraj na poti iz šole vprašal sin Sergej.

Delite na:

Po glavi mi je rojil odgovor, da se v bistvu vse življenje učiš, da si dober igralec, a sem vedela, da ga zanimajo dejstva in številke, zato sem mu odgovorila: »Štiri leta traja akademija, pa še potem par let. Okrog šest let. Zakaj?« Sergej mi odgovori: »Jaz bom hodil v šolo 30 let, postal bom robotik, naredil bom doktorat.« Danes smo na poti v šolo računali, da res 30 let, če štejemo zraven še osnovno šolo. »Jaz bom tudi robotik,« reče mlajši sin Vanja. In potem smo se pogovarjali, kako bosta naredila sondo za na Mars, ki bo imela kamero in vrtalnik. »In potem naju boš videla na poročilih, mami,« doda Vanja, ki želi biti Sergejev partner pri raziskavi. »Skupaj bova raziskovala,« doda. In verjamem, da jima bo uspelo. Že zdaj sem ponosna nanju, potem mi bo pa tako ali tako trebuh počil od ponosa. Ko pomislim na svoje šolanje za igralko, se zavedam, da tista štriri leta na akademiji pravzaprav niso bila dovolj, da bi me oblikovala v izvrstno igralko. Verjetno gre za naravo študija, ki je zelo subjektivna. Vsako življenjsko obdobje ali izkušnja je lahko samo plus za igralca, če zna to izkoristiti. Igra je vsekakor lep poklic, če znaš v njem uživati, in mučno delo, če se siliš igrati. Stereotip o igralkah je še vedno zelo živ. Ko sem se na sodišču pogajala za skrbništvo in preživnino, sem slišala marsikaj na to temo. Bivši partner, oče mojih treh otrok, se je trudil prepričljivo prigovarjati sodnici, da smo igralke razuzdanke, ki se vlačimo po igralcih, s katerimi imamo skupinske orgije. Da smo cele dneve na vajah, da nimamo časa za družino, da so ubogi otroci prepuščeni varuškam in da delamo, snemamo po cele dneve. Njegov ego, ker sem ga zapustila, je bil tako prizadet, da je cvilil do visokega C-ja. Sodnica ga je poslušala, sočustvovala z njim, ne vem sicer, koliko mu je verjela. Vem samo, da sem gledala njeno temno sivo haljo, na kateri je bil na levi strani zgoraj všit našitek uravnotežene tehtnice. Simbol pravice, ravnovesjain harmonije, ki v praksi ni vedno resničen. Poklic igre se stereotipno smatra kot nekaj zmešanega, igralci samo skačemo po odru in nekaj govorimo. Ljudje ne vidijo, da je za tem veliko vaj in še več vaj, in potem sledi premiera, za premiero ponovitve in tako naprej. Vsak proces je zgodba zase, vsaka predstava življenje zase. Sama vem, da me leta kalijo v boljšo igralko, saj če imaš pestro življenje, lahko veliko potegneš iz njega. Ribnik je poln materiala, in če dobiš v roke ribiško palico, lahko hitro uloviš svojo veliko vlogo. Svoje znanje gnetem tudi, kadar nisem na odru. Biti doma z otroki je velika priložnost, da se naučiš kaj novega o sebi. Otroci delujejo kot reinkarnacija, ki ti da priložnost v uvid samega sebe. Z leti postajam vedno bolj dovzetna za to in vsi ti visoki C-ji, ki kličejo po maščevanju in čustveni manipulaciji, me ne ganejo več. Navadila sem se, da so ljudje žleht in nevoščljivi. Zato so moja družba družina in tistih par prijateljev, ki jih lahko preštejem na prste ene roke. Vse drugo je nateg in takšna igra, da me včasih inspirira za kreacijo kakšnega lika. Ne potrebujem knjig, da se učim o igri, samo opazujem ljudi in vidim like. Vsi ljudje igramo, se dnevno prelivamo v vloge, da lahko preživimo dan. Ko si doma, daš dol to masko in samo si. Otroci ne marajo mask, mož si ne zasluži maske in sama sem najlepša brez maske.