Marko in Nevenka, dve veliki duši

Pred desetimi dnevi je umrl Marko Sosič, pisatelj in režiser iz Trsta, v nedeljo pa nas je vse pretresla novica, da je umrla Nevenka Koprivšek, direktorica zavoda Bunker, producentka in umetnica.

Novica o Markovi smrti nas je prijatelje tako zadela, da smo ostali brez besed. Vse se je zgodilo zelo hitro. Da je bolan, smo slišali okoli božiča in že ga ni več. Marko je dobri duh Trsta, celotne slovenske skupnosti na drugi strani meje. Režijo je študiral v Zagrebu, se vrnil in kot režiser in pisatelj, pa potem direktor gledališča dal svoji skupnosti močan pečat intelektualca, ki je suvereno vstopal in povezoval različne kroge. Svojega slovenskega v Italiji in italijanskega, ki ga je promoviral v Sloveniji, in oba potem še na Hrvaškem.

Njegovo delovanje se je razširilo tudi na literaturo. Objavil je nekaj sijajnih romanov, naj omenim dva – Balerina, balerina, pa Tito, amor mijo. Spomnim se njegove izjave iz leta 2014, z mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Na vprašanje, kakšna je moč literature o ranljivih in ranjenih, kakršno je pisal tudi sam, je odgovoril: »V ozaveščanju in opismenjevanju novih generacij. Smo priče rušenju temeljev izobraževalnega sistema, relativiziranju duha, kulturne, humanistične razsežnosti človeka, znanja ... Brisanje vsega tega je nekaj strahotnega, in kdor ga spodbuja, očitno hoče imeti čim neumnejšega človeka, s katerim bo lahko počel, kar se mu zljubi. Knjiga, naj bo klasična, elektronska ali kakršnakoli že, je prispevek k ozaveščenosti o našem času in nevarnosti ponavljanja zgodovine.«

Te besede mi bodo ostale v spominu, saj sem jih velikokrat slišal od njega samega. Ivico Buljana je pred leti povabil, da v Trstu režira predstavo Svinjak Piera Paola Pasolinija. V njej sem igral prikritega nacističnega zločinca Herhitzeja, ki je iz Nemčije zbežal v Italijo in tam napravil plastično operacijo. Koliko energije je Marko vložil v ta projekt, ja, o tem bi lahko poučevali na vseh katedrah produkcije po svetu. Predstava je pomenila vse tisto, s čimer se je Marko ukvarjal.

Pier Paolo Pasolini, furlanski pesnik, ki je rad prihajal v Slovenijo oziroma Jugoslavijo, slovensko gledališče v Italiji, ki ga izvaja, predstava se igra v slovenščini in italijanščini, režiser je iz Zagreba. Marko je omogočil, da smo v predstavo lahko vključili tudi velik pevski zbor, igralci so bili tako slovenski kot italijanski, scenografijo sta naredili sijajni Anusc Castiglioni in Giulia Bonaldi. Marko pa je vse vodil nemo, kot pesnik, in odločno zagovarjal humanistično kulturo, katere najbolj sijajen predstavnik je bil prav Pasolini.

Njegovo ime bo ostalo zapisano ob velikih tržaških romanopiscih, kot so Angelo Vivante, Italo Svevo, Umberto Saba, Fausta Cialente, Carolus Cergoly, Fulvio Tomizza, Boris Pahor. Globine Sosičeve premišljene, lirične proze izžarevajo v bralca dobroto. Marko si ni prizanašal, režiral je in vodil, bil je drznega in čistega uma in si je upal iti tja, kamor si nihče drug ni. Marko Sosič, človek (z) meje, globoko potopljen v globino slovenske, italijanske, evropske duše, je s svojim literarnim in gledališkim opusom trajno zadolžil vse kulture jadranskega sveta. 

Ljudje nenadno umirajo, odhajajo v naglici, ne da bi svojemu opusu dali končno točko. Markov odhod je boleč, ker opozarja na praznino, ki ostaja v njegovem Trstu, na boleče vprašanje, ali bo slovenska skupnost še kdaj rodila tako lepo dušo.

In Nevenka Koprivšek? Grafit na Gleju na Gregorčičevi ulici govori o tem, kakšna carica je bila. Piše preprosto #Nevenka Koprivšek. Tako kot je Marko resnično nenadomestljiv v ambientu svojega Trsta, je tudi Nevenka oseba, brez katere bi bila Ljubljana videti drugače. Revnejša, brezvoljna, bolj mračna. Obstajajo ti neki pogumni ljudje, ki gledajo pred svojim časom in nam v naš dom prinašajo barve sveta. Konec osemdesetih je Nevenka s svojimi prihodi iz Pariza in New Yorka k nam prinesla stil Jacquesa Lecoqa.

Ko je postala direktorica Gleja, je na umetniško sceno pripeljala nova imena in ustvarila nekaj, kar je počel Igor Vidmar na glasbeno-promotorski sceni, malo kasneje pa Janez Pipan v institucionalnem gledališču. Sodoben pristop, ki je dal zagon neodvisni gledališki in plesni sceni.

Njeno poslanstvo je bilo mladim umetnikom dati priložnost, producirati njihova dela in jih promovirati v tujini. In njeni mednarodni krogi so resnično fascinantni. Z nami ostaja tudi kot oseba, ki je pomagala ustanoviti Asociacijo, v katero smo združene vse organizacije z neodvisne scene in samostojni umetniki. Njen Bunker v Stari Elektrarni je bil rezultat njenih utopičnih projekcij, s katerimi je vse svoje življenje zasipala našo kulturo. Na srečo je ta projekt postal tudi konkretna resničnost. Ko je začela festival Mladi levi, je okoli sebe zbrala odlično ekipo, ki je festivalu dala neverjetno energijo. Druženja, izmenjave, diskusije, tisti prijetni večeri, zaradi katerih je Ljubljana ob koncu poletja tako čudovita.

S svojima predstavama smo dvakrat sodelovali na Mladih levih. Prvič s Schneewittchen after party, drugič pa z Macbethom po Shakespearju. Ob vseh naših gostovanjih po svetu se teh dveh izvedb spominjamo po čudežni vibraciji, ki se je širila iz publike, mi pa smo to znali vrniti nazaj. Kot da so Mladi levi iz nas vseh izvlekli tisto najlepše. Za to je zaslužna Nevenka. Potrebno bo mnogo dni, da se bodo te žalosti umirile in da bomo lahko nadaljevali svoja življenja, skupaj z vsemi preprekami. Zelo hitro se bomo spomnili, da ljudje, kot sta Marko in Nevenka, pomenijo veliko in da brez njiju ta naša mesta niso več ista. Majhen zapis v tej kolumni je del dolga, ki ga občutim do njiju. Želim ga deliti z vami in vsaj za trenutek ustaviti čas. V situaciji, ko nas vse skrbi, kako bi čim prej prišli do cepiva, kako bomo iz krize izšli s čim manj brazgotinami, moramo glasno reči, da obstaja v življenju nekaj več.

Vmes se je zgodilo tudi nekaj lepega. Projekt, ki sem mu posvetil svoje življenje, se imenuje Mini teater. Pred dvanajstimi leti smo zaključili gradnjo gledališča na Križevniški, ta teden pa smo odstranili gradbene odre na sosednji hiši. Tako, pa imamo novo fasado in streho in novih 24 oken. To bi morala biti hiša s prostori za vaje, seminarje, z razstavnimi prostori, Judovskim kulturnim centrom. Hiša je stara več kot 500 let, v njej pa so živele velike osebnosti iz slovenske zgodovine, pa tudi številni dragoceni ljudje, katerih imena so pozabljena, so pa s svojim delom sodelovali v življenju mesta. Hiša je zdaj končno protipotresno utrjena. Potres v Zagrebu nas je opozoril, da je v tako slabem stanju, da bi jo lahko samo malo močnejši sunek popolnoma podrl. Zdaj smo ta kulturni spomenik in dediščino do te mere zaščitili, da se ne more podreti, ostaja pa nam še velika negotovost, kako jo prenoviti še v notranjosti. Ne vemo, kako naprej. Da bi hišo funkcionalno uredili in uredili prostor za delovanje, pa nam primanjkujejo sredstva. In ta so velika.

In ja, to je bil v vsakem primeru teden, v katerem nam duhovi iz omare, naši in tuji, niso pustili spati in ko so nas s svojimi dolgimi lepljivimi prsti žgečkali po ušesih, ravno ko smo začeli šteti ovce.

Robert Waltl