Mar živim v filmu?!
★★★ REVIJA STOP ★★★
Zadnje čase se mi zdi, kot da živimo v filmu. Konec marca, april in maj so se mi zdeli kot apokaliptična akcijska drama, v kateri smrtonosni virus napade ves planet in ljudje živijo v nenehnem strahu pred boleznijo, smrtjo ... Seveda filma še ni konec, ni še prišla obvezna ekipa zapeljivih znanstvenikov in znanstvenic, z Bruceom Willisom na čelu, ki bo rešila človeštvo. Nanje pač še čakamo.
Poletni meseci pa so zame kot film, pod katerega bi se lahko podpisal sam Emir Kusturica. Sicer kar zabavno, vendar na trenutke precej zastrašujoče in celo nevarno.
Tudi ta film se na mojo žalost še ni zaključil. Še vedno se srečujem z liki, ki spominjajo na filme, kot je Črna mačka, beli mačkon. Ne manjkajo niti osebki, kot je bil na primer Dadan Karambolo, ki ga je v filmu mojstrsko upodobil Srdjan Todorović Žika.
Skratka, če ste videli ta film, vam je najbrž jasno, o čem govorim. No, da zaključimo to filmsko epopejo svojih življenj ... Sicer ta resnični scenarij traja že kar nekaj let. Načeloma sploh ne vem, v katero kategorijo filmov bi uvrstila dogajanje na Križevniški ulici, kjer sem nekaj let tudi sama živela. Nikakor ni komedija ali pa akcija. Bolj me spominja na kakšno kriminalno dramo noir, v kateri glavni akterji ne spoštujejo ničesar in nikogar. To ulico sem zapustila prav zaradi tega – ker nisem mogla več prenašati dogajanja pod svojim oknom. Od kričanja do pijančevanja, pretepov, nenehnega ustrahovanja mimoidočih, uničevanja celotne ulice, ki je čez dan ponos Ljubljane, ponoči pa postane pravo zverinsko zbirališče popolnoma opite in zelo nasilne mladine ... In ko rečem mladine, mislim na osebe, stare tudi 15 let ali manj. Približno take starosti, kot so bili glavni akterji knjige in filma Mi, otroci s postaje Zoo.
V knjigi in filmu je zelo nazorno predstavljen temačni svet berlinske mladine, ki je pobeg v omami iskala na zloglasni železniški postaji, v gnilem drobovju sveta drog. No, žal je tudi Križevniška ulica ponoči dobesedno gnila. Stanovalci že nekaj let prosijo pristojne oblasti, da bi se zadeve nekako rešile, a jim v vseh teh letih še ni uspel pravi premik. Minuli vikend sta dva objestneža dobesedno uničila vse, kar je na ulici. Žalostno in obenem zelo zaskrbljujoče.
Kot vse, kar se v zadnjih nekaj letih in mesecih dogaja po celem planetu. Raje bi videla, da so naša življenja kot v kakšni zabavni družinski komediji, kot da so taka, kot so sedaj. Sprašujem se, kdaj bo vsega tega konec. Kot vidite, so vse tri »filmske« zgodbe še vedno brez epiloga in na žalost močno dvomim, da bo pri vseh treh tako imenovani happy end. No, mogoče se motim in se bo vse rešilo ... Upanje pač zadnje umre, kajne?
Dragi bralci, prijetno branje vam želim in čim manj resničnih dramatičnih ali srhljivih kriminalk!
