1_jan plestenjak Dobra karma

'Neprestano sem bolan, vsak dan imam druge ...

La Tour Odeon, monako stanovanje Svet24.si

Od čudovitega razgleda do zasebne kinodvorane

UV-jansa sarec-pl6 Reporter.si

Šarec sporoča Janši: Vlada si je za svojo ...

plaz, log pod mangartom, Svet24.si

FOTO: Plazovi "kakršnih ne pomnijo" zasuli dve ...

20200508-01003789 Necenzurirano

Kaj sta Krek in Zorčič skuhala proti opoziciji

Mario Galunič 2 Odkrito.si

Že od nekdaj je zelo vedoželjen

david urankar Njena.si

Prometna nesreča Davida Urankarja

Kolumna
Majski hrošči in komandantov konj

Majski hrošči in komandantov konj

Jurij Souček, 24.12.2020 09:41:58

Odlomki iz nastajajoče avtobiografije Jurija Součka

Delite na:

»Res je. Vse je res tako, kakor je zapisano,« bi rekel Cankarjev Puntar in prav bi imel. Vse drži, kakor je že ničkolikokrat zapisano. O mojih čeških starših, mojih štirih ženah, mojih štirih otrocih, vnukih in vseh tistih žgečkljivih podrobnostih, ki bi vas utegnile najbolj zanimati. Vse je tudi res o gledaliških dogajanjih, v katere je bilo vpeto moje osebno življenje, in bilo je pač takšno, kakršno je bilo. Po mojem mnenju bogato.

Majski hrošči

Kar nas je bilo majskih hroščev, smo se postopoma opremljali in bili že precej podobni pravim vojakom. To je bilo tudi nujno, saj domovina še vedno ni bila osvobojena. V naši bližini se je na primer nahajal še neosvobojeni lovski kraljevi dvorec Brdo. Nekaj dni po tem, ko smo že imeli vsak svoj pograd očiščen stenic, me je doletelo povelje, naj gremo v spremstvu pravega partizana prevzet to graščino, ki je bila še neosvobojena. Odpravili smo se, kot nam je bilo zapovedano. Prišli smo peš do Brda. Dva ali trije študentje in en sam pravi vojak. Kot je kazalo, so bili stanovalci o našem prihodu že obveščeni, saj se je pred velikim in uglednim vhodom v graščino pojavil oskrbnik z družino in nam, v znak predaje, na okrašeni blazinici ponudil ključ od velikih vhodnih vrat. Ta sicer niso bila zaklenjena in lahko sem vstopil v to čudo, ki ga je med vojno zasedal kraljevi namestnik, knez Pavel. Oskrbnik z družino je izginil, jaz pa sem pričel tavati po graščini. Kaj so doživljali med sprehajanjem po ne velikem dvorcu trije ali štirje kolegi, ne vem, jaz sem si od vsega neokrnjenega razkošja zapomnil samo to, da so bile spalnice v prvem nadstropju povezane s kopalnico in da so bile v pogrnjenih posteljah še dišeče vrečke. Da so bili v salonu fotelji prevlečeni s temnim usnjem in da so bile pred kaminom zataknjene pol metra dolge neprižgane vžigalice. Pravi in resnični partizan, ki je nas, »osvoboditelje«, spremljal, je na travniku zadremal. Ko smo se javili za odhod domov v kasarno, nas je uslišal. Ključ je verjetno odnesel kot dokaz, da je izpolnil povelje. Po tednu dni je bil grad še enkrat osvobojen z zaresnimi vojaki, ki so prikorakali iz kasarne in si grad še bolj prilastili. Tudi mi, hrošči, smo se medtem organizirali v majhen orkesterček. Odšli smo lahko domov v Ljubljano po svoje inštrumente in se ob sobotah vračali iz kasarne na grad, kjer smo igrali za ples. Polke in valčke v C-duru! Tudi mitingi so se pričeli na gradu in bližnjih lokacijah, o tem pa več v zgodbi, ki sledi.

 Komandantov konj ni nič kriv

Kako sem prišel na misel o nastopih na mitingih, ki so se dogajali v vsaki vasi, ki je imela vsaj 50 prebivalcev, ni pomembno. Pred občinstvom sem imel s to zamislijo in likom nemškega ujetnika, ki prodaja patente, zanesljiv uspeh. Ne spomnim se, kdaj je bila premiera. Mogoče celo na mitingu na Jezerskem.

Modelov za glavnega junaka je bilo dovolj v nemškem taborišču čez cesto, igralskega daru za improvizacijo, ki mi je dostikrat prišel prav v situacijah zadrege v gledaliških predstavah, pa tudi. O tem bi vedeli povedati več moji še živeči kolegi. Lik nemškega ujetnika, ki prodaja patente, je bil dolgo časa izvajan kot moj paradni nastop. Vojaški plesni orkestrski sestav – harmonika, Milan, sin veletrgovca s sadjem, saksofon, Marko, sin trgovca iz Spodnje Šiške, bobne je igral priučeni bobnar, čigar ime sem pozabil, in jaz, kitarist na črno kitaro, ki sem jo kupil od Levčka, ko je ta menjal inštrument – je bil precej zaposlen s stalnim prazničnim igranjem na gradu Brdo. Bili smo že kar dobro uigrani. Jasno je, da so nas včasih povabili k sodelovanju tudi na mitinge. To, da sem bil na sestanek z mladinsko organizatorko, ki naj bi se dogajal na Jezerskem s komandantom, povabljen tudi jaz, je bilo zato, ker sem v kasarno iz Ljubljane pripeljal svoj bicikel. Čisto mogoče je tudi, da je imel komandant z mladinsko organizatorko prireditve dogovorjen sestanek, za katerega ni potreboval prič. O tem zgodovina molči. Rečeno mi je bilo le, naj se na Jezersko pripeljem s kolesom. Nastopil naj bi s svojo znamenito točko nemškega ujetnika, ki prodaja patente. Ti patenti so bili predvsem čistilna sredstva za uničevanje mrčesa in sredstva za osebno nego, ki jih takrat pri nas ni bilo. Ta moj nastop je bil vedno uspešen in ponovil sem ga tudi kasneje na Titovem Brdu, na novega leta dan leta 1954, ko sem bil tja povabljen s takratno ženo Cvetko, operno pevko, ki je imela v repertoarju za nastope pripravljeno narodno Hišca pri cest stoji, kar je spet nova zgodba. Skratka, organizacijski sestanek s komandantom in mladinsko organizatorko mitinga na Jezerskem je uspel.

Ko smo končali organizacijo mitinga in ogled terena zanj, se je od nekod že pojavil tudi osedlan konj, ki je bil nekaj časa privezan neznano kje. Komandant, po narečju in pripadnosti Ribničan, tudi ognjevit jahalec, me je sicer formalno vprašal: »Saj znaš jahati?« Jaz sem mencal in nisem pred organizatorko mitinga želel priznati, da sem konjski analfabet. Takoj sem seveda razumel, da je vprašanje namenjeno zamenjavi, ki si jo je izmislil že Shakespeare. Le da je v njegovi igri znameniti vzklik: »Kraljestvo za konja!« komandant osmislil v »bicikel za konja«, in že sem z njegovo pomočjo sedel v sedlu. Konj je bil iz serije »neujahanih in dobro hranjenih nemških jahalnih konjev«, ki se jim nobeden od nas, novincev, v hlevu ni upal približati niti na meter. Še udarec po konjski riti in … Od tam naprej bi moral pisati ta-ko-le, da bi bilo ja-sno, ka-ko sem prija-ja-jahal do kasarne, ki je bila v vojaškem barakarskem naselju v Predosljah pri Kranju.