Ljubezen po domače
Končala se je tretja sezona šova Ljubezen po domače. Oddaja je vso sezono spet dvigala veliko prahu, bila deležna zavijanja z očmi, sprožala slave smeha in ugibanja o tem, koliko resničnostnega šova je sploh resničnega.
Bile so drame, komedije, šoki, akcije. Treba je priznati, da zna Pop TV res dobro izbrati protagoniste (ali pa ima srečo, da se takšni prijavijo), ki tako ali drugače poskrbijo za gledanost.
A posvetimo se zadnji, zaključni epizodi. Ta je imela čisto zanimiv koncept: naše »kmete« so lepo uredili in odpeljali na večerjo na (razpadajoči) grad, tam še enkrat obudili spomine na dogajanje, nato pa razkrili, ali so našli ljubezen ali ne. (Mimogrede: od dveh parov se je eden vmes že razšel, drugi pa dobil otroka, to zadnjo oddajo so namreč posneli pred skoraj letom dni.)
Do tu vse lepo in prav, potem pa so na koncu postregli z večerjo: jastogi in škampi. Resno? Se norčujete iz »kmetov«? Večina seveda ni vedela, kaj bi s tem sploh počela in kako naj se zadeve loti. In to so kamere veselo zabeležile v vseh detajlih. Verjetno so se nekateri gledalci ob tem zabavali, meni pa se je zdelo ponižujoče. In nato zabava v stilu charlestona – zakaj že? Ali ni rdeča nit kmečko, ruralno, domače? No, saj ni bilo prvič, da je bila oddaja kot burleska. Pač šov za vsako ceno – upam, da s strinjanjem »iskalcev ljubezni«.
