LIZISTRATA

Gledališke zmešnjave z direktorji in »vedeji« so me precej utrudile. Tudi politika je precej doprinesla k temu, da sem se odločil za nekaj časa zapustiti službo v Drami, kjer sem se počutil slabo. Verjetno tudi po svoji krivdi in ob pomoči zunanjih, precej močnih, meni nenaklonjenih »prijateljev gledališča«. S takratnim ravnateljem Poldetom Bibičem sva se dogovorila, da bom za toliko časa izstopil iz Drame, da se bo lahko znotraj Drame vzpostavil nov red brez Severjevega vplivnega napadanja Štiha in tudi mene. Da pa bom takoj zaprosil za sprejem nazaj v službo takrat, ko bo začel razmišljati o tem, da bi prenehal z direktorovanjem. Na pomoč pri tej odločitvi so mi priskočili radijci in televizijci, ki so mi obljubili, da me bodo »pokrivali«, kolikor bo le mogoče, da ne bom čisto brez vseh zaslužkov. In tako se je pričela moja avantura svobodnjaka, kar je pomenilo, da sem se lotil vsega, kar mi je bilo ponujeno. Lepo sta se do mene v teh časih obnašala dva tržaška kolega, s katerima nisem prej nikoli računal. Predvsem direktor gledališča v Trstu, pesnik Košuta, ki mi je tam ponudil gostovanje, ki je sovpadlo tudi z mojo priredbo Kosmačevega romana, po katerem je posnet film Balada o trobenti in oblaku in na katero me veže veliko lepih spominov, in vlogo Krjavlja v Inkretovi priredbi Jurčičevega Desetega brata, ki je bil repertoarna poslastica sezone. Glavni zvezdi predstave sta bila v privatnem zoološkem vrtu izposojena koza in konj; slednjemu smo za vsako predstavo oblekli kopita v cunje, da smo ga spravili po marmornih stopnicah v gledališče. O tem, da koza ni hotela brez konja na oder in da je prav po kozje smrdela, rajši ne bi. Vsekakor sem s kozo in konjem delil tudi uspešnega Krjavlja in se tako reševal iz svobodnjaškega dramskega dopusta. Tudi Jože Babič me je zasedel v mariborskem dramskem gledališču v Partljičevi partizanski igri Za koga naj molim. Tudi nanj me vežejo lepi spomini. Skupaj smo stanovali v Orlu in doživeli veliko prijaznih, tudi kreativnih dni. Jože Babič je znal biti v treh slovenskih teatrih istočasno in nikoli mi ne bo jasno, kako je to dosegel. Njima se je pridružil še Darijan Božič z novo opero po Aristofanovih motivih ženskega upora moškim, Lizistrato.

In prav Lizistrata je odigrala pomembno vlogo v mojem umetniškem in privatnem življenju, ki sem ga prebijal na svobodi. Osnove režije sva z Darijanom pripravljala že v Ljubljani in ljubeznivi in redoljubni Darijan mi je odkrival osnove operne režije, ki se v mnogočem razlikuje od dramske. Preigraval mi je tudi partituro, brez katere bi bil na odru izgubljen, in tudi pri zasedbi vlog, ki naj bi pripeljala do uspešne premiere. Glavno pravilo, ki je zakon za opernega režiserja, je, da na odru režiser predstavlja šele drugega moža po pomembnosti in veljavi. Prvi je in bo tudi vedno ostal mož, ki stoji pred orkestrom. To je dirigent. S tem pravilom se dramski režiserji težko strinjamo, vendar tako je. Tihi upor režiserjev, ki dokazujejo svojo pomembnost v današnjih časih, je po navadi modernizacija opernih vsebin s spreminjanjem kostumov iz svile in brokata v usnje ali v kakšen civilen kroj. Vendar dejstva, da je od prve glavne vaje z orkestrom opernemu režiserju vstop na igralno ploskev odra prepovedan, to ne spremeni. Tako me je učil Darijan pri režiji njegove Lizistrate v Mariboru, ko sem se trudil z zborom in solisti, da bi uspeli s premiero, kar se je tudi zares zgodilo. V režijo mariborske Lizistrate sem vključil precej komičnih elementov. Med njimi starega spačka, s katerim so se pripeljali na oder sodnik nogometne tekme tenorist Ervin Ogner, njegova žena, mezzosopranistka Majda Švagan, in »njuni otroci«, ki jih je bilo za eno celo nogometno moštvo. Še danes mi ni jasno, kako sem jih stlačil v spačka.

Režijo Lizistrate sem kasneje ponovil tudi v ljubljanski Operi, le da sem pri ljubljanski izvedbi spremenil motiv ženskega spolnega odrekanja svojim moškim, ki niso bili več nogometaši, ampak hokejisti. Najtežje pri moji režiji je bilo dodeljevati članom zbora posamezne naloge, ki so pogosto bile tudi nosilci komičnih prizorov, saj so bili odrsko precej nezanesljivi. V Mariboru bolj kot v Ljubljani. Včasih sem se že naveličal ponavljati iste situacije zaradi odsotnosti člana. Zato sem nekega dne rekel zboristom: »Kar svirajte ga po svoje, kakor veste in znate,« kar starejši udeleženci v predstavi še danes ponovijo, če se srečamo na Borštniku. Vsekakor sem imel srečo, da je bila obakrat v zasedbi Milena, ki je s svojo igralsko in seveda pevsko močjo pomenila močno podporo mojim igralskim in pevskim domislicam. V ljubljanski zasedbi je bil nepozaben vodja sufražetk Nace Junkar, ki je v baletnem titiju požel velik uspeh. In Dare Valič ... Zares bi se rad še enkrat razveselil ob ogledu te športne opere, pa ne verjamem, da bom imel to srečo.

Milena Morača je bila v prvi, mariborski izvedbi solistka mariborske Opere in bila je tudi v zasedbi Lizistrate. Ker je še študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, se je vozila v Maribor na vaje. Bila je zlata jesen, Borštnikovo srečanje, sladki mošt in pečeni kostanji. Prvič sem jo zagledal pred teatrom v razgretem razgovoru z Janezom Klasincem, svojim igralskim kolegom, in bil takoj ljubosumen nanj. Šele potem je priletela vame ljubezenska puščica, ki jo je naravnost v srce izstrelil Amor in je še do danes tam.

Očitno je Lizistrata bila usojena meni in Mileni, saj se je iz te ljubezni, ki se je rodila tam v Mariboru, zgodila poroka in tudi rojstvo najine Hane.