Lisica je prav zvita zver

»Ti nisi moja dedinja, ampak sem jaz tvoja,« je pripomnila mama. »Kdo ve, kdo ve,« je rekla babica. »Zadnje čase si nekam bleda. Jaz pa se počutim čedalje bolje!« »Fino,« je rekla mama in ji potisnila grablje v roke, »potem pa pograbi tale hrib, in ko boš končala, lahko greš še na sosednjega. Da ne bo odpadlo listje pomorilo trave.«

Mama nam je skrbno razdelila delo in budno pazila, da ne bi kdo zabušaval. Cenjeni soprog (čeprav ni dedič, ampak je samo poročen z dedinjo) je smel zamenjati streho na lopi za orodje, jaz pa sem s stisnjenimi zobmi čistila zasvinjano korito, ki ga mama imenuje fontana. In je predvsem leglo komarjev, mislim, da tudi tigrastih. Najdražja hči je strgala mah z drevesnega lubja, ljubi sin pa se je prijavil, da bo zakuril žar, a je bilo za to nezanimivo in naporno delo preveč drugih kandidatov.

Nenadoma je čez dvorišče švignilo nekaj precej velikega in rdečkastega.

»Mačka je,« je nekdo rekel z veliko dvoma v glasu. Mačka nima tako zelo košatega repa in slinastega gobčka, sem pripomnila. Ampak – od kod lisica? Gozd je sicer res blizu, a mamin vikend je v naselju, kamor divje živali nikoli ne zaidejo. Za hipec smo se divje spopadli med seboj – ni lisica, če pa je, je gotovo stekla in je najbolje, da splezamo vsak na svoje (dovolj visoko) drevo.

Potem smo vsi kot odrezano utihnili, saj se je lisica še enkrat sprehodila čez dvorišče, se malo pomudila na vrtu in brez kakšne posebne ihte zbežala proti gozdu z nečim sivim v gobcu. Nečak se je zadrl, da je to njegova kapa.

Lisica je in stekla je, smo bili to pot enotnega mnenja. Oborožili smo se z vilami, lopatami, krampi, pohodnimi palicami in drugim hladnim orožjem za primer, če bi se strašna zver vrnila. In se je. Če sem prav videla, se je prisrčno smejala. Skočila je na mizo na terasi in si v košari za sadje izbrala grozd, nato pa pobegnila na cesto. Čez čas se je vrnila in odnesla mamin copat, a ga je (očitno je neužiten) pustila na stopnicah. Potem je izginila. Ah, še nekaj! V soseščini sta kar dva psa, eden celo lovski, a lajal ni nobeden. Čudno, čudno.

Cenjeni soprog je poklical na lovsko zvezo, a tam dramatični zgodbi o stekli lisici očitno niso kaj dosti verjeli. Nakar se je izza ovinka prikazala skupina lovcev in vsi smo se zakadili vanje. Ja, morda je pa garjava, so rekli. Ima oskuben rep? Nikakor, zelo je lep. Stekla pa tudi ni, so rekli, ker bi se sicer zaganjala v nas in v domače živali. Sicer pa, kaj nas sploh moti? Rešila nas bo vseh miši in podgan pri hiši, so rekli lovci in nam povedali zgodbo iz bližnje vasi, gospodinja jih je namreč preplašeno poklicala, češ da se lisica igra v otroškem peskovniku in raznaša igrače. Poučili so jo, da ne misli nič hudega, in končalo se je tako, da ji je ženska skozi okno dajala hrano v gobček, lisica pa ji je v zameno odgnala vse nadležne miši in podgane.

Seveda smo zgodbo pripovedovali po vsej vasi, pa ni bilo kakšnega posebnega vznemirjenja, saj skoraj vsak dan videvajo lisico. Očitno je že vse (vključno z vaškimi psi) lepo udomačila. Samo nas še mora prevzgojiti. Kar morda ne bo težko. Letos sta želod in žir bogato obrodila in glodavci se bodo namnožili čez vsako mero.