Leto 2034
O beguncih sem pisala v prejšnji kolumni. Angela Merkel jim je najprej na široko odprla vrata, ker Nemčija potrebuje delovno silo. A kako dolgo še? Pobiram iz sobotne priloge Dela: »Leta 2034 bodo 47 odstotkov vseh del že opravljali roboti in računalniki.«
Vsa težka dela, vsakršno proizvodnjo bodo prevzeli roboti, naše življenje bodo programirali in spremljali računalniški programi, avtomobili se bodo sami vozili, vse zoprnije v gospodinjstvu bodo opravili robotizirani hišni pomočniki. Lastniki umetne inteligence bodo, če prav razumem, imeli status božanstev in bodo upravljali vse živo in neživo. Vedno večji delež človeštva, ki bo takrat štelo že kakšnih devet milijard, bo povsem nepotreben. Presežen in brez vsake ekonomske vrednosti. Zdolgočasen. Si predstavljate življenje, ki ničemur ne bi služilo? In tako naj bi bilo že čez 20, 30 let. Moji vnuki bodo takrat v najproduktivnejših letih!? Kakšnih le?
Prav res, poskusite se postaviti v tisti svet. Delati vam ne bo treba, ker bodo delali roboti, ki bodo v primerjavi z ljudmi zanesljivejša, cenena, vzdržljiva in prilagodljiva delovna sila. Tistih nekaj odstotkov ljudi, ki bodo imeli v lasti te produkcijske kapacitete, bo verjetno razpolagalo z neskončnimi presežki. Vsi drugi bodo dobivali preživnino. Z njo si bodo lastniki kupili mir, je zapisala avtorica. Ljudem za preživetje ne bo treba skrbeti. Imeli bodo dovolj za vse, kar jim bo padlo na pamet in kar danes sodi v tako imenovani prosti čas. Mislim si, da bo skupnost, ki ne bo imela nobene odgovornosti in skrbi, mogoče nadzirati samo s trdo roko. Diktaturo. Ker bodo imeli vse, svobode ne bodo potrebovali, domnevam. Kako bodo ljudje v takih razmerah ohranili razum, empatijo, sposobnost sobivanja, etiko in moralo, ne vem. Bo ljubezen preživela? Idealnega partnerja bo izbral kar računalniški program. Če bo ta sploh še potreben. Konec koncev, zakaj pa ne bi otroka donosili kar roboti? Stoodstotno zanesljivo, programirano. Od barve oči naprej. Brrrr …
Poskusite si predstavljati sebe v takšnem svetu. Kaj bi počeli, če vam 365 dni v letu ne bi bilo treba nič početi? Kako bi preživeli dan? Dve uri gibanja, dve uri branja, dve uri joge, dve uri za programiranje hišnih robotov, dve uri druženje na družabnih omrežjih, ura za zobanje natančno odmerjenih prehranskih nadomestkov. Računalnik v vašem hladilniku bo natančno določil, kaj vaš organizem potrebuje, in robotska roka vam bo postregla. Po možnosti v obliki tablet in obogatene tekočine. Sami in samozadostni. Niti besede ne bo treba izgovoriti, z nikomer se vam ne bo treba srečati. Nikomur ne bo treba reči ne dober dan ne lahko noč. Za vse vaše potrebe bo poskrbljeno.
Se vam zdi, da se kaj takega ne more zgoditi? Sicer upam, da res ne, a prepričana nisem. Danes se zgodi vse, kar se splača. Če se človek ne, se pač ne. Zelo pametni ljudje že dolgo opozarjajo, da bo gonja po neskončnosti gospodarske rasti, ki ji sledijo najrazvitejši in najbogatejši, razčlovečila ta svet.
Morda pa vendarle ne. Razvoja se sicer res ne da ustaviti, a zakaj bi ga usmerjali v samouničenje? Ne verjamem, da bi ljudje, katerih življenje ne bi imelo prav nobenega smisla, dolgoročno preživeli. Je pa res, da je alternativa precej meglena.
Bomo videli. Ne nazadnje bo leta 2034 še živ marsikdo iz moje generacije. Predstavljam si, da glav na ramah ni mogoče kar čez noč zamenjati. Pa četudi so že malo zastarele. Zelo živi bodo še tudi otroci in vnuki naše generacije. Predstavljam si, da razvoju navkljub našega skupnega starega sveta in vsega, zaradi česar smo ga imeli radi, le ne bodo kar tako izpustili iz rok.
