Lepo potuj, maestro!

Njegova glasba me je spremljala že od otroških let, ko sem ga »morala« poslušati, saj je bil moj devet let starejši brat Šandor popolnoma navdušen nad njim ... In če sva se pri drugih izvajalcih, ki jih je vrtel na svojem hi-fi sistemu, tudi nekajkrat sporekla, sem pri Battiatu le zaprla oči, se ulegla na tla in odpotovala ... v krasen svet, ki ga je znal tako mojstrsko narisati v moji domišljiji – s prekrasnimi melodijami in besedili, ki so me popeljala v pravo poezijo ... še danes me navdušujejo.
Danes zjutraj, ko sem s svojo belo kavo in kruhom, namazanim z marmelado, spremljala poročila na italijanski televiziji, me je prav stresla neka čudna energija ... Voditeljica je rekla: »Pravkar smo izvedeli, da nas je zapustil Franco Battiato.« Zdelo se mi je, da je s težavo prebrala vest, ki se ji je izpisala na bobnu. Ker so bila poročila že proti koncu, se je poslovila in povedala, da več sledi v naslednji oddaji dnevnika, čez uro. Sledila je jutranja oddaja in videti je bilo, kako je druga voditeljica zadrževala solze, celo zmedla se je pri napovedovanju naslednjega gosta ... opravičila se je in nadaljevala. Čez manj kot uro se je program na televiziji Rai popolnoma poklonil njemu, velikemu Battiatu. Tako lepo so se mu poklonili, z njegovo glasbo in pričevanji kolegov, ki so ga resnično imeli radi. Battiato je bil nenavaden človek, videti je bil preprosto, a ko si poslušal njegovo glasbo, se je odprl popolnoma nov svet. Vem, da je to že prežvečena fraza, ampak čeprav je on odšel, bo njegova glasba ostala vedno z nami ... Dokler bomo mi tu ... na tem planetu. Ker nekoč je mojster Battiato rekel: »Smrt ne obstaja, je le preobrazba.« ❤