LEPO JE, DA SVET MALO ŽIVI

Ne bom lagal, da nisem tudi sam, čez podaljšan vikend, aktivno sodeloval v množični ofenzivi naših državljanov na položaje slovenske obale. Zakaj? Ker zdaj lahko, pravi politika.

V resnici je pač to naš klišejski mazohizem, ki se ga gremo vsi tisti, ki smo pripravljeni na slovenskih cestah po štiri ure čakati v razgreti pločevini, da se nam pozneje v daljavi razgali neskončna modrina. Ta ni blagodejna le za oči, bi se strinjali moji nosnici, ki so ju s pristnim morskim vonjem nagradile lahne sapice in nežnost jadranskih valov. Tu gre za nekaj več, a povsem normalno je, da je to za nekoga dovolj, za drugega pa čisto premalo.

V pandemični eri skušamo ohranjati stik s samim seboj in nam velikokrat zmanjka časa, da bi spajali sebe še s čim drugim. Denimo s tistim, kar ponuja narava, ki vselej vztraja v iskanju sebi lastnega ravnovesja. Verjetno takšnega, ki mu človek pravi nerešljiva enačba življenja oziroma biti v popolni harmoniji s seboj in s svetom.

Težko mi boste verjeli, da sem na to enačbo pomislil še isti dan, ko sem bil ujet v prijateljičinem stanovanju v Kopru. No, bolj natančno: zaklenil sem se v kopalnico in se nikakor nisem mogel odkleniti. Neverjetno hitro sem zaobjel vse pore majhnega prostora, saj sem po začetnem paničarstvu ugotovil, da bom zagotovo še naslednjo uro ujet v popolni izolaciji, kjer čas teče drugače.

Prijatelji na drugi strani pokvarjenih vrat, ki so me poskušali z vsemi osnovnošolskimi zvijačami rešiti, so mi pošiljali spodbudne misli in se kmalu sprijaznili, da bo potrebna pomoč prijaznih gasilcev iz koprske gasilske brigade. Ko sem se tega zavedal tudi sam, sem se ob nenehnih pogledih v ogledalo, ovohavanju prijateljičine spalne srajce in mazanju s kremo za pomlajevanje odločil, da v tej ujetosti razmišljam intimneje.

Mar ni ta začasni »zapor« na neki način prispodoba trenutnega življenja pod okriljem pandemije? Ujeto ni zgolj naše telo, ujet je um, ki ga želi nevidni sovražnik poškodovati. Obenem pa je um tudi naše največje orožje, naš generator imunosti proti otopelosti, negotovosti in strahu.

In kaj zares človeku preostane, če rešuje nerešljivo enačbo? Ujetost v kopalnici dobi svoj epilog, ko v stanovanje stopijo gasilci in me v nekaj potezah osvobodijo. To je bila osvoboditev moje telesnosti, naloga vseh nas pa je, da osvobodimo naš um. Le tako si bomo zagotovili svobodo, ki presega meje prostora in časa.