Lepa Vida in risi
Dva zanimiva dokumentarca sem si ogledala v zadnjem času, oba seveda na nacionalki, ki se edina od naših televizij sploh ukvarja z njimi. Pred kulturnim praznikom je bila na sporedu Lepa Vida ali film o hrepenenju, široko (skoraj esejsko) razmišljanje o tej ljudski pesmi, ki jo je ljudem priljubil France Prešeren. Analiza pesmi (ne le Prešernove, ampak tudi drugih ljudskih in literarnih obdelav te teme) se prepleta z zgodovino, položajem Slovencev in predvsem razglabljanjem o hrepenenju, osnovni temi pesmi ter – kot ugotovi film – občečloveški lastnosti. Ne ponuja torej le učne ure o Lepi Vidi, ampak tudi o človeku in človeški duševnosti, na koncu pa se zgodba, podložena s čudovitimi posnetki narave, zgodovinske dediščine, razstave o Cankarju in tako dalje (simboli!), domiselno izteče v vesolje.
Drugi dokumentarec, ki me je naučil veliko novega, pa je Risova pot, ki pripoveduje o tem, kako so lovci in naravovarstveniki leta 1973 v slovenske gozdove znova naselili rise. Že takrat so se zavedali (kar se žal nekateri danes ne), kako pomembna je ohranitev vrst. Njihova prizadevanja so ne le vrnila to čudovito zver v kočevske gozdove, ampak jo tudi uspešno namnožila in razselila po Sloveniji in okolici. Zdaj pa naravovarstvenike čaka nova naloga: doselitev risov, da bo rod ostal zdrav in se bo ohranil še naprej. Zgodba s pozitivnim sporočilom, spodbudo in opozorilom hkrati.
