ceferin_bobo_10.12.16 Dobra karma

Aleksandru Čeferinu se obeta dve leti trajajoča ...

siler1 Svet24.si

Nina nekega jutra ni mogla več vstati iz ...

anton prijatelj Reporter.si

Izginotje župnika Prijatelja: pregnali naj bi ga ...

Marjan Šarec Svet24.si

Šarec o Janu Boklevu in »izgubljenih sinovih ...

beović Necenzurirano

Čas je, da Krek in Beovićeva odstopita #kolumna

neisha Odkrito.si

Igriva, lahkotna, sveža!

Lara Goršek Kos Njena.si

Sanjski moški: Laro ogled oddaje šokiral

Kolumna
Lastovke

Lastovke

Jurij Souček, 29.04.2021 20:07:21

Jurij Souček - Odlomki iz nastajajoče biografije

Delite na:

Dubillardove Naivne lastovke sem obdržal doma v predalu brez upa, da bom našel prevajalca, ki bi mi brezplačno in iz prijaznosti in ljubezni do prevajanja priskrbel prevod. Prepustil sem ga Aljoši in francoskemu slovarju. Za korekcijo besedila sem kasneje naprosil Igorja Lampreta, ki je poznal takratno »krizno« situacijo v Drami in je prevod finiširal. Prosila sva ga tudi, naj se nanj podpiše. Aljoša ga je namreč oddala pod psevdonimom svoje stare mame, Novomeščanke, ki se je pisala Kerin. Ker zanj nisem želel denarja, da bi zaradi slovenske zavisti ne podpihoval razgrete situacije, ravnatelj pa je moral to darilo vendarle opravičiti, je Aljoša v tajništvu podpisala formalno pogodbo za en dinar ali kar pač smo leta 1971 imeli za plačilno sredstvo.

4. februarja 1972 smo v Mali drami Lastovke premierno repertoarno uprizorili. Duška Počkaj, Dare Valič, Jurij Souček in takrat že noseča Meta Vranič. Režijo sem prevzel sam, sceno je osmislil škofjeloški slikar Boris Jesih, besedilo šansona pa iz nič ustvaril njegov brat, pesnik in prevajalec Milan Jesih. Za uglasbitev šansona, ki je glasbena podlaga za vso komedijo, sem naprosil Jureta Robežnika, s katerim sva bila slučajno skupaj na tečaju angleščine. To, da je šanson še danes živ, je prav gotovo zakrivila Elda Viler, ki ga je za predstavo zapela. Nastopila je v predstavi samo na plakatu, ki smo ga nalepili na steno Jesihove scenerije, in glasbenem posnetku. Dovolj lepo, da šanson traja še do današnjih dni. Ko smo ga prvič slišali v tonski kabini Male drame, so se nam vsem igralcem orosile oči. »Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate jokat lastovka …« Rosile so se mi, tudi ko mi jo je Milena z Vaskovo spremljavo zapela ob moji 90-letnici. Zdaj pa jih je čez prag vrženih že dvaindevetdeset …

Dubillardove »Naivne lastovke«
Dubillardove »Naivne lastovke«, Mala drama, sezona 1971/72, na sliki Jurij Souček in Duša Počkaj
Osebni arhiv Jurij Souček

ILOVIK

Zakon z Aljošo je bil razdeljen na dva dela. Na največji del, ki je obsegal moje ustvarjalno življenje v gledališču, in drugi, družinski del, kar je pomenilo imeti dopoldan vaje v gledališču, popoldansko snemanje na radiu in večer za večerom predstave, doma pa skrb za keramično peč in delo s keramiko. Družinsko življenje se je razvijalo pravzaprav samo poleti, ko smo po zaslugi tete Metke za dva meseca najeli katero od izseljenih Američanov izpraznjeno hišo na otoku Iloviku. Teta Metka in njen mož, stric Jože, sta si medtem že priskrbela drugo hišo v Istri in tako smo mi trije, sin Rok, Aljoša in jaz, 25 in več let poletij po domače in brez skrbi lovili ribe z Elanovim čolnom T-40. Če se je le dalo, brancine. Nismo samo mi trije uživali lepote tega dela morja. Tam blizu so se naselili tudi nekateri visoki državni funkcionarji. Tudi »prvi za Titom«, tovariš Kardelj, je počitnikoval tam blizu, na Malem Lošinju. Vsako leto so izletniško pripluli mimo nas na vojaški ladji, v spremstvu policijskih čolnov. V spominu mi bo ostal dogodek z našega takratnega počitnikovanja. S sinom Rokom sva si nekega dopoldneva na Iloviku razdelila teren za podvodni lov. Lovila sva samo v kopalkah in z masko, saj je brancinski lov mogoč čisto pri obali in zanj potrebuješ samo puško in potrpljenje. Jaz sem se odločil za lošinjsko stran, Rok pa za Punto Radovana. Lov je bil uspešen. Vsak od naju se je s svojim, kar precejšnjim komadom brancina ob pasu bližal gostilni pri Elzi, od koder se je oglašala slovenska pesem Kaj ti je, deklica. Še danes jo slišim! Mislil sem, da so se pri vinu zasedeli Slovenci, kot se je to po navadi dogajalo, in brezbrižno sem lezel iz vode in želel mimo, kar se oglasi iz skupine veseljakov: »Dober dan, tovariš Souček!« Pozorno sem pogledal in šele takrat med gostilniško zasedbo opazil visokega gosta, tovariša Kardelja, z družino. Skril sem dve- do trikilogramsko ribo ob stegno in šepaje odkorakal mimo. Nič posebnega. Isto je rutinsko naredil tudi Rok, ki se je tihotapil s še večjim plenom mimo druge strani skupine. To, da se mi je na morju pri mojih lovskih potopih še nekaj sezon policijska patrulja na daleč ogibala, je zakrivil takratni Kardeljev «Dober dan!«. Morda mi je prav prišel tudi v času krize Drame, ko me je Stanči Sever, ko sem odklonil, da bi igral v Torkarjevi igri ob njegovi obletniški predstavi, izločil iz svoje skupine protestnikov. Tudi takrat je bilo napeto. Vzdušje v Drami pa mi res ni bilo naklonjeno. Najbrž tudi zato, ker se je na meni že čutil vpliv Aljoše, ki je vedno močneje pritiskala name z željo, da kandidiram za direktorja Drame. To službo mi je hotel priskrbeti tudi Vitomil Zupan. Šel se je o tem posvetovat na Kurešček z vplivnim prvoborcem, starim prijateljem. Ne Aljoša ne Vitomil nista uspela. Aljoša do zadnjega ni in ni odnehala s pritiski name. Da bi bila bližje dogodkom, se je javila tudi na mesto tajnice Mladinskega, kasneje tudi Drame. Jaz sem postal siten, zoprn in predvsem nepriljubljen. Vmes med vsem tem sem se odtujeval družini in se počasi poslavljal od zakona z Aljošo.