Lajanje, mukanje in škripanje vrat po naročilu

S filmom nisva bila prijatelja in še danes nisva. Kako se je to zgodilo, ne vem. Fotogeničnost je že eden od razlogov in moja igralska privajenost odru mi je gotovo bila pri filmu v škodo. Nobeden od filmskih režiserjev s Čehom Čapom na čelu mi ni imel časa povedati, kako se igralskemu patosu izogneš. Film že od nekdaj vzame največkrat od narave ustvarjene in zmodelirane tipe ne glede na igralsko nadarjenost, ki jo lahko imaš za povrh, ni pa nujna. Za film ni treba veliko napora, če si zanj narejen, in veliko vprašanje je, kdo ima pravico reči, da je v končnem izdelku v filmski stroki umetnik.

Živali v filmih lahko nadomestijo igralčeve reakcije, da o otrocih, dokler se ne začnejo pačiti, ne govorim. Koristna je tudi kakšna napaka, kot so brazgotine na pravem mestu pri moškem in kaj nenavadnega pri ženskah. Izrazite oči ali močna osebnost, zlasti v zgornjem delu, ki se lahko izraža s postavo ali dekoltejem. Prednost imajo lahko slabovidni, ker imajo lepe velike oči, ko snamejo očala itd. Televizija je strožja v tem, da moraš biti za TV tudi govorec. To za film ni nujno, saj se govor da popraviti z drugim igralcem, ki ga vlogi, ki jo igra kolega, pozneje podložijo z drugim igralcem. To pri televiziji ni mogoče, vsaj ne v igrah. Normalno pa je vedno podložen govor pri risanih ali lutkovnih izdelkih iz tujine, ki jih namenjamo otrokom. To sem rad in kar pogosto počel.

Sodelovanje na radiu sem začel že kmalu po osvoboditvi. Vsekakor so sodelavci Radia Ljubljana, ki je imelo sedež in vhod s Cankarjeve ceste in pasaže nebotičnika, v prvem nadstropju v službo prihajali delno tudi še v partizanskih oblekah. Bil sem študent na Akademiji in začel sem se ukvarjati z mikrofonom, ko še ni bilo snemalnih aparatur. Oddajali smo »v živo«. Včasih so bile za oddajanje kakšnih pomembnih zadev ozvočene tudi ulice v centru mesta. Kdo me je pripeljal v studio nad Daj-Damom, se ne spomnim. Mogoče Maša Slavčeva, ki je bila nekakšen lovec na mlade nadarjene umetnike in je že kmalu zbirala ekipo za uprizarjanje radijskih iger, ki sem jih posnel po radijskem zapisu, blizu 600. »V živo« pa sem sodeloval najbrž pri malo manjšem številu. Saj sem bil zraven skoraj od začetka oddajanja. Pojma nimam, katero igro zgodovina Radia Slovenija priznava za začetek delovanja kulturnih programov. Zase vem, da sem bil v ekipi igralcev, ki so izvajali igro Kotorski mornarji, in dobil plačilo za to sodelovanje v gotovini takoj po oddaji kar pri vratarju. Precej igralcev se nas je drenjalo okoli enega samega visečega mikrofona in tisti, ki so igro poslušali, so rekli, da je bilo odlično. Literarne oddaje sem bral še pred tem in dobro se spominjam rahlega cingljajočega zvoka pletilnih iger gospe Prohinarjeve, ki je pletla pulover sedeč nasproti pri mojem prvem nastopu. Jasno v živo. Mikrofon sva si delila in ga sproti obračala proti sebi. Ona pri napovedi in odpovedi, jaz pa pri branju Hemingwaya in njegove kratke zgodbe o Indijancu, ki ji je z glasnim jokom pomagal pri rojstvu otroka, medtem ko je ona rodila v tišini.

Da sem napisal scenarij za eno od prvih televizijskih oddaj, ki smo jo oddajali z Gospodarskega razstavišča, je pa tudi res. Zabavna oddaja se je imenovala Promenada, v njej sem igral miličnika, ki ureja promet. Spadala je v uredništvo Tuga Klasinca, režiral pa jo je France Jamnik. Zasedena je bila z igralci Drame in Opere, ki so bili pravi mojstri improvizacij. Nastopi v operetah so jih opremili z lepo zalogo solističnih udarnih točk, ki sem jih vključil v scenarij Promenade, ki je trajala približno eno uro. Črno-beli televizijski aparat je v teh časih imel malokdo, tako da odmeva za to zabavno oddajo pravzaprav ni bilo. Verjetno je bilo v redu, saj sem tudi pozneje na TV kar pridno nastopal.

Kmalu sem se na radiu tudi specializiral. Najprej za oddaje o partizanskih dogodivščinah, ki so bile na sporedu namesto maše, ob nedeljah dopoldne. To so bili Še pomnite tovariši?. Potem so sledile otroške oddaje ali pa radijski Studio 14, v katerem sva s kolegom, igralcem Drame, Jožetom Zupanom, asistirala Franetu - Ježku, ki naju je včasih presenetil s kakšnim skečem, napisanim tik pred oddajo! Ali songom, ki ga je pol ure prej zvadil z Vladom Vodopivcem in pozneje z Marijem Rijavcem. Studio 14 je to oddajal v večji dvorani v stavbi Radia, ki je bila namenjena vajam večjih sestavov. Zboru in orkestru, ki ima poseben vhod z notranjega dvorišča radia, in s tem tudi za publiko. V tej dvorani je vadil tudi revijski radijski orkester z Bojanom Adamičem na čelu. V nedeljo so odpri dvorano s številko 14 tudi za občinstvo, ki jo je pridno polnilo. Prvi televizijski studio je bil v petem nadstropju stavbe radia na začetku malo večja soba, kjer je bilo premalo prostora celo za tri kamere in mikrofon. Kam smo se stlačili izvajalci, mi danes ni jasno, a kljub temu je bilo od tam poslano takrat še maloštevilnemu TV-občinstvu kar nekaj uspešnih iger.

Meni je sicer bolj ugajalo sodelovanje z radiem, kjer sem nekaj časa imel tudi službo manipulanta ali obračalca plošč v programu. Tudi režiral sem in sodeloval pri oddajah za kmetovalce ali pri kakšnih drugih, recimo literarnih oddajah. Vse seveda še »v živo«. Potem ko smo začeli snemati, je bilo smeha manj.

Studio za snemanje iger je bil zaradi akustike okrog in okrog obdan z rdečimi zavesami iz težkega žameta, ki so bile vzorčasto v višini človeka potiskane z odtisi zob, ki smo si jih tlačili v usta, da bi zadušili smeh, kadar se je kolega pri branju v živo zmotil. Smešno je bilo, ko smo v mikrofon lajali, mukali in škripali z vrati. Med igralci je bilo za te efekte kar nekaj specialistov.

Silva Danilova je bolje oponašala papige, kot so se oglašale v resnici, Nace Simončič je bolje lajal kot pravi pes. Pri njegovem lajanju si lahko izbral razpoloženje, kako naj laja. Lahko si izbral žalostnega, veselega, majhnega ali velikega psa, po želji in po takratni potrebi.

Meni se je posrečilo prepričljivo »ustno« škripanje z vrati. Škripal sem lahko po naročilu. Spomnim se tudi napak pri branju, kot so: »… vstal je kot ptič phenix (prebrano penix), pri udarcu na uro bo gong, pa Martin Liter itd.« Ob takih pomotah smo seveda vzorčkali zaveso. To, da je bila vsaka od oddaj, ki smo jih v živo pošiljali v eter, premiera, je našemu delu dajalo poseben čar, ki smo ga po navadi proslavili v »bunkerju« hotela Turist. Na te čase me vežejo lepi in nepozabni spomini, ki se jih je splačalo obnoviti.