Lahko sovražniki spoštujejo drug drugega?

V knjižnici Univerze Columbia v New Yorku mladi raziskovalec genetik spozna zgodovinarko, ki pripravlja doktorat na temo srednjeveškega afriškega diplomata, ki so ga ugrabili krščanski pirati in ga podarili papežu Leonu. Oba sta kozmopolita, on judovskega, ona pa arabskega rodu. 

Že v naslednjem prizoru je v bolnici v Jeruzalemu po tem, ko je komaj preživel bombni napad, ona pa ga neguje in obupno poskuša prisiliti njegovo babico, da pokliče njegove starše, da ga obiščejo, saj živijo v Berlinu. Babica se dela, kot da sploh ne ve, kdo je on, dokler ji mlada Wahida ne vrže resnice pred oči.
Eitan, njen fant, jo je hotel predstaviti staršem in dedku ter jih iz Berlina povabil v New York, da jo spoznajo. Oče David je zgrožen nad dejstvom, da je njegovo dekle arabskega rodu, in razvije se oster prepir. Eitan, ki ne more verjeti, da ima tako fanatične starše, vzame njihov jedilni pribor in naredi DNK-analizo.

Šokiran je nad rezultati, saj ugotovi, da njegov dedek Edgar ni v sorodu z njegovim očetom Davidom, pa se odloči, in da bi odkril resnico, odide v Izrael, kjer živi njegova babica Leah, ki je dedka in njegovega očeta zapustila, ko je imel šele 15 let.

Mlada Wahida v Izraelu bolje spoznava svoje arabske korenine in kulturo, ki ji do takrat pravzaprav ni pripadala. Ded Edgar in babica Leah vnuku, ki je v komi, odkrivata, kdo je njegov oče, jud, nacionalist, pravzaprav pa Palestinec, ki ga je ded rešil smrti kot šele rojenega fantka. Edgar in Leah sta ga predstavljala kot lastnega sina, čeprav je Edgar menil, da morata skrivati resnico, da ga bosta lahko obdržala, Leah pa, da morata dečku povedati, da so njegovi pravi starši Palestinci, oba v strahu, da bi ga nekega dne lahko našli. Skregata se in Edgar odide živet v Berlin, kjer bo sina vzgajal v judovskem duhu. Vnukova nesreča pa jih spet zbliža. Njun sin izve o svojem poreklu in doživi možgansko kap. Z besedami v arabščini, njegovem maternem jeziku, se od njega poslovi nesojena snaha Wahida, ki jo je tako sovražil zaradi porekla, na koncu pa mu sin na grobu izreče kadiš po judovski tradiciji. To je v kratkem vsebina drame »Vsi ptice»«, ki smo jo prejšnji teden začeli pripravljati v Mini teatru, premiera pa bo v začetku septembra ob zatvoritvi Festivala Ljubljana v preddverju Plečnikovih Križank.

Dramo je napisal Wajdi Mouawad, kanadski avtor libanonskega rodu, ki je tudi sam z družino moral zapustiti svojo domovino in se prek Pariza naselil v Quebecu. Že dve leti poskušamo uresničiti ta projekt in posrečilo se nam je zdaj, v tem negotovem času korone. Režiser Ivica Buljan, ki ima strast odkrivanja novih tekstov, ga je prinesel takoj po francoski premieri. Francoska predstava igra že tretjo sezono in jasno mi je, da je kot zdravilo v času, ko nad Evropo in svetom divjajo oblaki nacionalizma in nestrpnosti. Naslov »Vsi ptice« sugerira, da smo vsi neka vrsta ptice in da lahko samo v medsebojni harmoniji dosežemo udobno skupno življenje na tem lepem planetu. Ptice ne poznajo mej, ki smo jih začrtali mi, ljudje. Nosijo jih lastne želje, potrebe in tokovi vetrov. Jaz igram vlogo Davida, zagrizenega nacionalista, ki na koncu življenja spozna, da je on sam tisto, proti čemur se je tako strastno boril.

Nikoli nisem igral tako težkega lika, ne samo ker moram braniti stališča, ki jih sam ne zastopam, temveč tudi zato, ker je njegova argumentacija trda, na koncu pa se konča v nekakšni ekumenski molitvi. Ekipa je resnično tim iz sanj. Leah igra Milena Zupančič, njenega moža Edgarja, mojega očeta, interpretira Ivo Ban. Moja soproga Norah, psihoterapevtka, ki dela z najbolj znanimi sodobnimi umetniki, je Nataša Barbara Gračner, najin sin Eitan je mladi Gal Oblak. Njegovo dekle igra mlada Lina Akif. Izraelska vojakinja je Saša Pavlin Stošić, rabin in arabski diplomat je Jose, doktorica pa Aleksandra Balmazović.

Kostime prvič za Mini teater dela naš sosed iz Križevniške ulice, genialni Alan Hranitelj, glasbo Mitja Vrhovnik Smrekar, ki je skladatelj, s katerim smo do zdaj najpogosteje delali. Scenograf je slavni Aleksandar Denić, nekoč scenograf Emira Kusturice, v zadnjih letih pa največkrat nagrajevani scenograf v Nemčiji, in to v konkurenci, ki zajema na stotine najbolj kakovostnih umetniških del. Luč in video bosta kreirala naša umetnika z imenoma Sonda in Toni Soprano Meneglejte. Prevajalec je Nace Fock, dramaturginja Diana Koloini, lektor Jože Faganel. Tu so asistenti in tehnično osebje.

Koproducenta sta Mestno gledališče Ptuj in Festival Ljubljana, glavni pokrovitelj predstave pa Mercator.
Od Macbetha po Shakespeareu v Mini teatru nismo imeli tako velike predstave. Zakaj smo se v teh negotovih časih odločili za tako velik zalogaj?

Prav zdaj, ko so epidemiološke razmere tako negotove, ko se najpogosteje govori o monodramah, se nam je zdelo, da ne smemo odnehati delati gledališča kot prostora domišljije in kreiranja boljšega sveta.

Mouawadova drama je gotovo ena najlepše napisanih tekstov v zadnjem desetletju, prepolna čarobnih zgodb, ki govorijo o krhkosti človeškega obstoja.

Vsakodnevno odkrivamo, kako slabotni smo kot človeška bitja in kako nam vsak radikalizem odvzema verodostojnost idej o bratstvu.

Naj vam še napišem, kako smo ponosni, ker bo imel Mini teater na Borštnikovem srečanju predstavo Sin v režiji Eduarda Milerja?

Že leta smo, kljub neprimerljivo manjšim sredstvom, v vrhu slovenskega gledališča, z izbiro tem, kot je ta o mladostniški depresiji v predstavi Sin, in z izborom vrhunskih umetnikov vseh generacij.