La vittoria

Te besede pišem v zraku, saj me od tal ločuje udobnost majhne verande, privezane na čvrsto drevje belokranjskega zelenja. Pravi občutek lebdenja, ki je zamenjal navajenost na letenje. Nekaj, na kar sem skoraj pozabil zaradi vseh dobro poznanih razlogov. Saj veste, prava covidna mantra, ki vse bolj oddaljuje spomin na moj zadnji letalski polet proti Jordaniji!

Oh, kje je že to? Zdaj smo v drugi stvarnosti, ki pa nič manj ne obeta. Svet se v resnici vrti naprej, morda si to le težko priznamo. Mimogrede, v rokah sploh nimam računalnika, saj mi zadostuje telefonska beležka v katero »zapisujem« svoje misli. Na vsake toliko me, zaradi običajnih poletnih neviht, malo poškropijo dežne kaplje, ki prodirajo skozi razvejano listje in prinašajo nežno osvežitev v času vročinskih valov. Ne potrebujem(o) veliko. Od Dunaja do Bele krajine, vmes pa Šmartno ob Paki. Prijatelju Oskarju sem obljubil obisk, ko sem se vračal iz avstrijske prestolnice. Tokrat sem mejo prečkal tako, da za to skoraj ne bi vedel. Kar mi je znova vlilo upanje v to, da še vedno živim v Evropski uniji, ki združuje države pod enotnim trgom in prostim pretokom ljudi. Še preden sem uspel parkirati svojega »plehnatega lepotca« v Šmartnem, pa majhen šok le 100 metrov pred prijateljevo hišo. Zgrešil sem namreč odsek in pri obračanju smeri zapeljal čez oster robnik, ki mi je razpolovil sprednjo gumo in ustvaril enodnevni vaški odmev.

Prijazen lokalni avtomehanik mi je v zameno za Uniona namontiral rezervno gumo, ko sem sam že z mislimi tekal za žogo. Moja obljuba, da se ustavim v Šmartnem, je imela športni predznak. Z Oskarjem sva se naposled le odpravila na igrišče, kjer sva v košarkarski igri tri na tri doživela boleč poraz. Očitno tisti dan ni bil namenjen zmagam, a vsi dobro vemo, da se iz porazov lahko marsikaj naučimo. Mali porazi, velike izkušnje. Tako je pač v športu.

Oči javnosti so bile sicer zadnje tedne oprte v evropsko nogometno prvenstvo, ki ga je še posebej pozorno in dosledno spremljal sodelavec iz oddaje Radio Ga Ga in športni komentator Nejc Mravlja. Ta s svojo profesionalnostjo informira in izobražuje vse nogometne privržence, ki nas ne zanimajo zgolj suhoparne statistike, moraliziranja in vsiljiva vreščanja v mikrofon. Kolega Mravlja je odvodil tudi veliki finale, v katerem so »trije levi« morali priznati premoč »azzurrom«. Priznam, da sem Angležem malo bolj privoščil, saj tudi sam navijam za enega od nogometnih velikanov na Otoku, a so naši zahodni sosedje pokazali svoje kvalitete in tako se je zgodil »brexit« tudi na nogometni zelenici. Italija je letos pravi športni in glasbeni fenomen na stari celini. Po evrovizijski zmagi še majestetična nogometna lovorika. Forza!