Kup prezrtih zanimivosti z mojega ekrana

Nič Planice in konec. Prvič, o njej je vse omembe vrednega že vsaj trikrat napisano in poslikano. Drugič, tudi vi ste jo že za umret siti, kar priznajte. Tretjič in najpomembnejšič (lektorica, milost!): dosti imam zime in Planica je, hočeš nočeš, zima. Če se je šla zima z nami letos že sama po sebi takšne krute igrice, ne pozabimo, sneg in mraz od novembra do tako rekoč aprila, je ne bom zdaj vlekla nazaj za kiklo še z zapoznelimi spomini na velikanko in pika.

O politiki iz do neke mere podobnih razlogov to pot tudi nič. O čem torej?

He, lahko bi kakšno rekla o marsičem. V zvezi s tole rubriko namreč vlačim s seboj po stanovanju ves čas najmanj tri beležke, da o stotih kvadratastih lističih z zabeležkami po vsem stanovanju ne izgubljam besed. Nobena ni popisana čisto do konca, zato se mi sleherno od njih zdi škoda zavreči samo zato, da bo ena manj, in ker so sorazmerno debele, se v njih kopiči že neverjetna količina samih ljubih omembe vrednih podatkov, pravzaprav opomnikov. Ki jih potem, ko ni prostora zanje v odposlanem besedilu, opustim in nanje počasi pozabim. Pravzaprav ostajajo na neki način pohabljeni. Denimo, tule je že eden takih: »Žiga Bonča je seksi napovedovalec!« Ta samotni stavek ždi v eni od beležk že dolgo in Žiga postaja v njej nekakšen ptič s polomljenim krilom: ne spomnim se več natanko, za koga v resnici gre oziroma kdo je Žiga Bonča. Da je še kar naprej seksi, pa ni dvoma.

 In tega je ogromno: »Leta 2050 bo v Evropi že več protestantov kot katoličanov.«

Meni se je zdelo tedaj, ko sem hitela to zabeleževati, v nekem že pozabljenem kontekstu zelo zanimivo, vi pa zdajle pravite z dvignjeno obrvjo kruto: »In?« Ja, prav imate. Sem že tiho.

O finančno nepismenih Slovencih je zabeležka nekoliko daljša, a se mi spet zdi, da tema ni aktualna, ker nas pač prikazuje v negativni luči. In vsak normalen Slovenec ima že dolgo poln kufer dejstva, da se mora v medijih kar naprej opazovati v negativni luči.

Tule pa piše: »Zbližanje med Tanjo in Pahorjem! Spet sta v resnici videti kot stara zakonca!«

Tole pa bi utegnilo biti ponucno. Res gre za navadno opravljanje, nevredno dostojanstva te revije, ampak jebiga. Pahor je vse prej kot zasebnik. Z vsem, kar zadnja desetletja v življenju počne, z dobesedno čisto vsem, razkazuje svoj nedvoumni odpor do zasebništva. In potemtakem nekako logično in z manj slabe vesti zabeležiš še, da sta videti svojemu državljanu zdaj že nekaj časa drug z drugim spet bolj domača kot pred nekaj leti. Resda še kar naprej živita vsak po svoje in na svojem koncu prestolnice, po drugi strani pa se je razblinila tista tenka, a otipljiva prisiljenost, ki je kar dolgo lebdela nad njunim druženjem. In če še malce ostanem pri tej delikatni temi: takšna koeksistenca, kakršno se gresta Borut in Tanja ves čas v javnosti, je po svoje tudi veliko žrtvovanje. Obeh, njega in nje. Nobena druga, paralelna zasebnost jima ni dovoljena oziroma si je ne moreta vzeti, ker bi bili sleherni drugi ljudje v njunih življenjih skrajno moteči tujci. Po sredi je torej tudi veliko, morda tudi zelo boleče odrekanje, o katerem najbrž zlepa kdo ne razmišlja. Onadva pač, a tako sta izbrala. Najbrž tudi zaradi sina.

Ali Kino Svečina. Prosim? Minutko! Pred meseci sem gledala zanimiv TV-izdelek in ob koncu me je dajal firbec, kdo je avtor. Veste, kdo je bil podpisan? Kino Svečina. Kino Svečina je nacionalki prodal svoj izdelek. Pojma nimam, kaj je to, Kino Svečina, ampak dejstvo je, da velike TV-studie oblega že cela vojska anonimnih zasebnih TV-produkcij z zaposlenimi, o katerih delu, izdelkih in vlogi v spreminjajoči se slovenski TV-pokrajini pojma nimamo. O tem nas sploh ne obveščajo tudi tisti, ki bi to najbrž obvezno morali: TV-revije in revijice. Če ima komaj polnoletna frčafela z nove TV-nadaljevanke prečo na glavi po novem na desni namesto na levi strani, pisci tako rekoč pobesnijo: kakšna novica! Koj jo imamo na naslovnici. O dogodkih, trendih in okoliščinah, ki dostikrat usodno (in tudi pogubno) vplivajo na to, kaj gledamo, ne zasledim skoraj nikjer tako rekoč nič.

Včasih pomislim na stari dobri pradavni Stop, na Stop, kjer se je zaposlenim, ki so že vsi v penziji, še ljubilo. Tisto je bil še res spodoben medijski tednik, izmislil si je med drugim tudi viktorje in drugo, vse živo, in se mu je ljubilo. TV-cajtengi se danes kotijo kot miši, objavljajo vse, kar se vsaj od daleč zdi kot zanimanja bralstva vredno, in si postajajo podobni kot jajce jajcu. V njih nimaš več kaj brati. Na naslovnicah se z utrudljivo vztrajnostjo nenehno pojavljajo eni in isti ksihti in počasi dobiva kupec resen problem razlikovati staro številko od najnovejše, en medij od drugega.

Zdaj pa grem počasi na morje, se pravi v toplice, se pravi v terme ali welness in kar je še temu podobno, če me bodo seveda hoteli. Poskusiti, pravijo, ni greh, četudi tudi to v okoliščinah, ki jih imam v mislih, ni čisto preprosto. Naša strokovna bojna polja lepšanja nekoliko odcvetajočih in tudi še sorazmerno svežih, a že slavnih slovenskih dam so namreč vzela nov veličasten zamah. Širokosrčno gostijo, masirajo, gnetejo, mažejo, upogibajo, gladijo in kar je še drugega potrebnega utrujena slavna telesca, obraze, ki jih vsi tudi na masažnih mizah v hipu prepoznamo. »Ah, kako božansko se počutim tukaj!« čivkne slavno telesce, se malce nastavi fotoaparatu ali kameri in reč je opravljena. Podkupovanje? Bognedaj, ste nori? Jih je pa vseeno zanimivo in zabavno opazovati. In si misliti svoje.

Za prihodnjič pa si očitno moram prihraniti najnovejšo strašno vohunsko štorijo, ki ima zdaj sicer že dolgo brado, a vseeno ne izgine iz zahodnoevropskih medijev. V mislih imam tisto res nagravžno zastrupitev nekdanjega ruskega dvojnega agenta in njegove hčere v angleškem Salisburyju z ruskim strupom novičok. In krivi so seveda Rusi. Kdo drug bi imel sicer tak interes, se začudeno in prepričano sprašuje predvsem notorična Theresa May, da, tista s koraldami. Jaz ji vsakič, ko to čivkne, čivknem nazaj, da ima vsaj tak interes kot Rusi seveda vsa zahodna Evropa z Veliko Britanijo in s Thereso na čelu: če drugega ne, so ju fentali tik pred znamenitimi ruskimi volitvami, ko je bilo treba Putinu izpuliti čim več glasov in ga pred javnostjo čim bolj očrniti.  Na to možnost doslej v nobenem meni znanem evropskem mediju očitno ni pomislil še nihče in tudi jaz sem že tiho, kajti zadnje, kar si v svojem iztekajočem se življenju še želim, je porcija novičoka za zajtrk ali večerjo. Fuj.