krokar Svet24.si

Morilski krokarji jima koljejo gosi in teleta, ...

trump-with-sons Svet24.si

Trump nima dovolj denarja

1680173506-fgrsghes-45-1680173482221 Necenzurirano

Nova afera na UKC: to je podjetje, ki naj bi mu ...

damjanic setinc pasek Reporter.si

Strokovni sodelavci poslanke Mojce Šetinc Pašek:...

nika prevc Ekipa24.si

Poglejte to! Kako se je kalil veliki kristalni ...

Thomas naj bi vedel preveč Odkrito.si

Je pokojni Kingston vedel, kaj je narobe s Kate?

doncic Ekipa24.si

Kaaaaaj?! Dončić se je držal za glavo in smejal...

Kolumna
Križevniška ljubi poezijo

Križevniška ljubi poezijo

robert waltl, 25.05.2020 15:21:27

Delite na:

Pred nekaj dnevi smo v Mini teatru na spletu prikazovali posnetek našega performansa Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana – Poker – Veliko gradbišče Tomaža Šalamuna.

Preplavili so me spomini. Čas korone je popolnoma spremenil naš odnos do časa. Na pamet bi rekel, da smo ta performans delali leta 2015, v resnici pa je bil izveden leta 2011. Minilo je torej že devet let. Devet. Skoraj desetletje. Čakaj ... Čez koliko časa bi torej jaz, po tistih starih izračunih, moral iti v pokoj? Včasih se mojemu časovnemu stroju dozdeva, kot da sem šele včeraj diplomiral na Akademiji. Prva predstava Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča, s katero sem osnoval Mini teater, je popolnoma živa pred menoj. Spominjam se vsakega stavka in napevov. Pa odprtje novega gledališča na Križevniški ulici. Tudi dve leti po tem se nas je še vedno držalo veliko navdušenje.

Ljubljana je bila nedolžno turistično mesto, v katerega so takrat romali večinoma sosedi. Potem smo po ulici postavili bele klopi, posadili cvetje in drevesa. Tomaž Šalamun je praznoval 70. rojstni dan. Ivica Buljan je predlagal, da mu za presenečenje pripravimo večurni performans v naši četrti. »General slovenske avantgarde« je dobil z našo akcijo najvišji čin. Namesto načrtovanih 50 obiskovalcev jih je prišlo zagotovo vsaj 500. Ana Savić Gecan je v izjemno kratkem času našla sijajne kostume, ki so oživeli desetletja, skozi katera je potoval Šalamun.

Namesto načrtovane ene izvedbe smo ponavljali posamezne prizore vse do polnoči, ko smo se vsi skupaj našli na velikem finalu v Križevniški cerkvi.

Na začetku je zagrebški igralec Marko Cindrić, ki je diplomiral na Oxfordu, v angleščini izvedel »yu-performans«, v katerem je na koncu z bencinom polil manjši policijski avto. Niko Goršič je na podu Galerije Photon, nad stanovanjem Urbana in Helene Koder, bral likovne manifeste skupine OHO, ki ji je pripadal Tomaž Šalamun. Potem se je občinstvo selilo v Skalco, kjer jih je čakal Jose in recitiral slavno Balado za Metko Krašovec, zame najlepšo slovensko ljubezensko pesem. Občinstvo je prihajalo v skupinah v bar, se posedlo okoli šanka in poslušalo čudoviti žametni glas, ki je pripovedoval o zvezi, ki je bila zapečatena v Meksiku, prijatelju Savi iz Niša in odhodu nazaj v sivo Šiško. Jernej Gašperin je na kitari igral »rejkudersko« melodijo in govoril pesem o potovanju z Maruško in Ano skozi Arizono, plezal po razmajanih drvarnicah in balkonih po starem dvorišču naših sosedov čez cesto. Na Peklenskem dvorišču sta, en »pravi par«, sijajna francoska igralca Marine de Misolz in Laurent Sauvage interpretirala Šalamuna v francoščini. Še zdaj slišim besede, ki sta jih ponavljala: »Les garçons morts, les garçons morts ...«

Na majhnem trgu, ki je na vhodu v našo ulico, je Marko Mandić, oblečen kot srednjeveški histrion, govoril Šalamunove verze za otroke, o Karlincu, ki se vozi na traktorju in lovi oblake. V Mini teatru je scenografka Petra Veber postavila klop z ulice pred ogromne šope orhidej, na kateri sta ljubezenske stihe govorila Radko Polič in velika diva Ana Karić. Naš prijatelj Raul Fernandez, salvadorski igralec s stalnim naslovom v Parizu, je izvedel prekrasno »queen« točko, Šalamun pa je v španščini zvenel tako zelo seksi. V majhni galeriji, kjer so včasih domovali modni oblikovalci, je Olga Kacjan pričakala občinstvo kot klovn, na vrtu Shambale pa je Lukas Zuschlag, baletni prvak, plesal na travi in recitiral v nemščini. Sam sem se zaradi celotne organizacije in tekanja naokoli raje vnaprej posnel na video, tako da se je moja interpretacija Tomaževe pesmi Jaz nepretrgoma vrtela na ekranu pred Uredništvom pričesk Robert. Za finale je Mitja Vrhovnik Smrekar skladal čudovite pesmi, ki jih je ob spremljavi mladih glasbenikov pela čarobna Ditka Haberl.

Tomaž Šalamun je odšel le nekaj let za tem.

Redko imamo v življenju občutek, da smo nekomu še ob pravem času pokazali, kako smo ga imeli radi in kako nas je zaznamoval s svojim ustvarjanjem. Na posnetku gledam ožarjen obraz velikega pesnika, ki je še za časa življenja doživel, da ga slavijo igralci, slikarji, glasbeniki.

Meni in moji generaciji je Tomaž pomenil zelo veliko. Ne pretiravam, če rečem, da je Prešeren našega časa. Razbijal je okove in prepeval čisto svobodo. Tako svež, tako opojen.

Bil je svetovni popotnik. Njegove besede nam naslikajo Južno Ameriko, prikličejo lepote Pariza, New Yorka, Trsta in Hvara, morje, ki ga je imel tako rad in mu je izpisal tolike zahvale.

Potem je nekaj let za njim umrla še njegova Metka Krašovec, umrla je naša Ana Karić. Ko hodim po Križevniški, pogosto slišim njihove glasove, v meglici vidim njihove obraze.

Tudi letos poleti bo Mini teater Križevniško naselil s svojimi najboljšimi predstavami. V sodelovanju s Festivalom Ljubljana bodo naši igralci v velikem preddverju Križank od junija igrali dela Piera Paola Pasolinija, Heinerja Müllerja, Svetlane Makarovič, Floriana Zellerja, Mohameda El Khatiba, Édouarda Louisa, Wajdija Mouawada. Križevniško četrt bo ponovno napolnila poezija.

Utrga se luč,
zdrobi se kamen,
skoz tvojo senco steče reka
in tuja sonca vžigajo svetlobo.
Nihče ne ve, kako si prišel tja,
toda kjerkoli si,
v karkoli so te vpeli,
samo to veš,
da moraš.

(Tomaž Šalamun, Poker 1966)