Krik kot znani kliše grozljivke
Seveda je pot Krika začrtal tisti film, ki je nastal leta 1996 (Wes Craven) in še danes predstavlja nekakšno uverturo v vse, kar je nato sledilo. Tedanji Krik sledi junakinji Sidney Prescott (Neve Campbell), študentki v izmišljenem mestu Woodsboro, ki postane tarča skrivnostnega morilca, znanega kot Ghostface (glas mu je ponudil Rober L. Jackson). V filmu srečamo tudi mlado Drew Barrymore (kot Casey Becker), glasbo pa je tedaj napisal legendarni Marco Beltrami.
In kje smo tokrat? Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestu Woodsboro si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. Prihaja torej novi del grozljive franšize, ki ima zagotovo svoje zvesto občinstvo. V svojih legendarnih likih se vračajo Neve Campbell (kot Sidney Prescott), Courteney Cox (kot Gale Weathers) in David Arquette (kot Dewey Riley), v novem delu, ki sledi dogodkom iz četrtega dela, pa se pridružijo še igralci Melissa Barrera, Kyle Gallner, Mason Gooding, Mikey Madison, Dylan Minnette, Jenna Ortega, Jack Quaid, Marley Shelton, Jasmin Savoy Brown in Sonia Ammar. Film sta režirala Matt Bettinelli-Olpin in Tyler Gillett, scenarij pa napisala James Vanderbilt in Guy Busick.
Pod tokratno filmsko glasbo se podpisuje Brian Tyler, morda najbolj znan po glasbi za filme, med katerimi so Soba pobega (2019), Čarlijevi angelčki (2019) in Tisti, ki mi želijo smrt (2021). Kakor vidimo, gre za dobrega žanrskega skladatelja, ki se tudi v tokratnem filmu Krik ni izneveril sicer precej predvidljivim glasbenim elementom. Prejšnji Krik 4 (2011), ki ga je malo pred smrtjo še režiral Wes Craven, je morda boljši od sedanjega tudi zato, ker je (kakor pri prvem) glasbo ustvaril Marco Beltrami in tako poskrbel za žanrsko enovito filmsko podobo.
