Kot babica

Ko sem bila majhna, sem mislila, da je Elizabeta kraljica celega sveta … Tako sem jo dojemala. V Novi Gorici smo namreč spremljali italijansko televizijo, kjer so ure in ure namenili kraljevim družinam, največ je seveda bilo govora o kraljici Elizabeti in njenem sinu Charlesu, ki je najprej neumorno iskal dekle za oženit, potem se je končno podal v zakonske vode, sledila so obdobja varanja in škandalov. Kraljica pa je vse to opazovala. In mi vsi z njo – videti je bilo kot neka nadaljevanka, a se mi je zdelo, da v njej kraljica ni ravno simpatičen lik. No, če danes pomislim, kaj vse je morala prenašati … Z leti pa se mi je prikupila, vedno manj se mi je zdela stroga in vedno bolj simpatična. Zadnja leta sem na kraljico gledala kot na babico Evrope … in ko je sedla za mizo z medvedkom Paddingtonom, se mi je dokončno usidrala v srce – spomnila me je na mojo babico oziroma nono Carmen, ki je tudi imela take bele lase, prijazen nasmešek na ustih, podobne čeveljce in dejansko tudi oblačila se je skoraj tako kot Elizabeta. No, mogoče malce pretiravam, ampak moja nona je bila ravno tako urejena – vedno lepo počesana, v lepih in urejenih oblačilih in s podobno torbico kot tisto, iz katere je Elizabeta povlekla svoj sendvič z marmelado. Tako prikupno preprosta, taka, kot je bila moja nona Carmen. In za trenutek se mi je zazdelo, kot da vidim nono Carmen, ki klepeta z medvedkom. In dejansko mislim, da je kar veliko ljudi v njej videlo svoje babice … Zato me žalostijo spletni zapisi, kjer se ljudje naslajajo nad smrtjo velike monarhinje. Elizabeta je odšla, prišla je nova era in upam, da se ne bo uresničilo prav nič od tega, kar so nekateri napovedovali – upam, da bo to le miren prehod, da bo sedaj Charles prevzel vlogo simpatičnega in predanega kralja in da ne bo nikjer nikakršnih pretresov. Skratka, tu spodaj pa moram priložiti fotografijo toplosrčne in ostarele kraljice, ki kramlja z medvedkom …