Kot Alenka ...

Skratka, v tej številki boste lahko prebrali kup zanimivih zgodb, za katere so poskrbeli odlični novinarji, ki to revijo ustvarjajo z neizmerno ljubeznijo do novinarstva in svojega dela na splošno.

Zelo blizu mi je naslovna zgodba, zgodba Alenke Gotar in Anžeta Šuštarja, ki jo je za Obraze pripravila Daša Birsa ... Alenka in Anže sta Daši odprla srce in spregovorila o težkih trenutkih, ki sta jih morala preživljati zaradi starostne razlike. No, zdaj se pa sprašujem, ali je res tako pomembno, koliko let ima nekdo? Zakaj tako ocenjujoče gledamo žensko, ki ima mlajšega moškega? Zakaj se nam zdi, da je lahko obratno? Nič nenavadnega torej, če je starejši moški z mlajšo žensko, mar ne? Nesprejemljivo pa je obratno. Mogoče sem pred leti tudi sama tako razmišljala in postrani gledala žensko, ki je bila v družbi mlajšega moškega ... A sem zdaj tudi sama prišla v tista leta in šele zdaj dojemam, da sem tisti ženski, ki sem jo »čudno« gledala ali pa še kakšno pikro komentirala, delala veliko krivico. Šele zdaj, ko sem »tu« tudi jaz, dojemam, da življenja ni konec, da se lahko še zaljubimo, uživamo, preživljamo krasne trenutke v dvoje. Lahko še vedno razmišljamo o prihodnosti ... Zakaj pa ne bi? Zakaj smo si na čelo natisnili datum poteka roka trajanja? Na trenutke se počutim kot liter mleka v tetrapaku ali polnomastni jogurt v lončku. Kmalu bom »čez rok« in kaj bo potem? Jah, nič – zaprla se bom v svoje stanovanje in kvačkala? No, ne bom storila tega! Živela bom naprej! Res je, ura tiktaka, nisem mlajša, ravno obratno ... Vendar sem tukaj. Tukaj in zdaj in želim živeti, uživati in ljubiti. Tako kot Alenka. Sicer pa si bom izposodila stavek, ki ga je na Facebooku objavila moja prijateljica Irena Butoln: »Ne tarnajte, ker se starate, tega privilegija mnogi niso imeli,« in zaključila z najbolj oguljeno frazo vseh časov: le enkrat se živi! Carpe diem.