alec baldwin1 Svet24.si

Po tragični nesreči se je oglasil Alec Baldwin

avstrijska policija, policijski trak, splošna, dunaj, streljanje Svet24.si

Iz stanovanja se je vil neznosen smrad, izpod vrat...

franci matoz, dimitrij zadel Svet24.si

Odstopila uprava Luke Koper

janez jansa pl7 Reporter.si

Ljerka Bizilj: Janšo težko razumem, da se mu ob ...

metka-paragi Necenzurirano

"Vlada želi le stroko, ki se ji uklanja" ...

nika dominik vstopna Njena.si

Nika razkrila razplet in zmagovalca šova Kmetija?

pogacar Ekipa24.si

UF, KAKŠNA ZVERINA! Tadej Pogačar kot ga še ...

Kolumna
Konformizem

Konformizem

Alja Kapun, 08.10.2021 09:47:59

Moja plesna pot se je začela v Plesnem forumu Celje, pri Gogi Stefanović-Erjavec.

Delite na:

Stara sem bila šest let, ko sem začela obiskovati plesne vaje. Vsak večer sem sanjala o tem, da postanem profesionalna plesalka. Sanjala sem o veliki dvorani, nabiti z ljudmi. Kadar sem bila sama doma, sem navila glasbo do konca in plesala v dnevni sobi, na dveh kvadratnih metrih. Kadar nisem bila sama doma, sem se ulegla na tla, dala slušalke v ušesa in med poslušanjem glasbe videla koreografijo. Nisem se pustila motiti, tudi če smo imeli obisk. Tako sem plesala v mislih. In tako plešem še danes. Včasih v mislih, včasih v prostoru. Dober komad me takoj popelje v ples in domišljija začne razvijati koncept za plesno točko. Dobra glasba je zame tista, ki jo takoj začutim preko plesa. Dober komad me takoj prevzame do te mere, da ga poslušam vsak dan po tedne in tedne, večkrat na dan. Brez glasbe ne bi mogla živeti. Glasba je izhod v sreči in žalosti. Glasba je umetnost, ki jo občudujem. Nobena druga umetnost me ne more popeljati tako visoko v svet domišljije, globine in večnosti kot glasba. Preko glasbe dojemam sebe, svet in ples. Vse je prepleteno v glasbi. Vračam se nazaj v zgodovino, kjer še ni bilo toliko pravil in omejitev. Sedemdeseta, osemdeseta, devetdeseta ... polne arene ljudi, nabiti koncerti, zabava, kriki, frontmani, ki se vržejo v publiko, pijana množica ... svoboda. Za ceno česa se je človek pripravljen odreči svobodi? Za ceno udobja. Človek je konformist. Ne smemo mu zameriti. Raziskava je pokazala: če bi človek lahko izbiral med lenobo ali delom, bi izbral lenobo. Ne morem mimo ukrepov, ki so postali naša realnost. V svetu, ki nudi vse, kar se tiče materiala, smo se znašli osiromašeni v svojih svobodah gibanja in osnovnih potrebah. Ne govorim o gostilnah, nakupovalnih centrih, pač pa o tem, da ne moreš iti svobodno na banko, pošto, na bencinske črpalke. Stvari, ki jih moraš opraviti, jih ne moreš več opraviti svobodno. Diskriminacija med cepljenimi in necepljenimi je vedno večja in fašistične izjave, kot je »Postajamo talci necepljenih ljudi«, ne kažejo na svetlo prihodnost. Ljudje po svetu norijo, ne zmorejo več, zaprti so že po več mesecev, ne zdržijo več, na ulicah so protesti, policaji zapirajo nedolžne ljudi. Svet je podivjal in še bolj bo divjal. Norija. Včeraj sem gledala film Changeling, režija Clint Eastwood. Čas po prvi svetovni vojni, leto 1928. Ženski lik mame, ki ga je upodobila Angelina Jolie, je bil žrtev nesposobnih in nadutih policajev. Njen devetletni sin je izginil, prijavila je policiji. Čez nekaj mesecev je policija našla njenega sina, ki pa ni bil njen sin. Ves čas jim je dopovedovala, da to ni njen sin, a je niso poslušali. Izprijali so dejstva in jo na koncu poslali v norišnico, da bi jo utišali. Po njihovi diagnozi ni ločila realnosti od iluzije. Na koncu so jo vendarle izpustili, saj se je izkazalo, da je njen sin mrtev, ker ga je razkosal serijski morilec. Ne vem, ali mi je bil film všeč ali ne, je pa vsekakor pustil pečat na meni. Prikaz, s kakšno lahkoto so v tistem času utišali ženske (verjetno tudi moške), me je opomnil na realnost, leto 2021. Za ceno kapitala, koristoljubja in peščico nekaterih, ki so nad nami, smo pristali v realnosti, ki ni daleč od obeh svetovnih vojn. Psihično nasilje, ki pritiska na ljudi, je vsak dan večje. Ljudje se dušijo pod oblastmi, ki forsirajo nesmiselne ukrepe. Zato sem še bolj hvaležna za glasbo, na katero včasih gledam z nostalgijo, saj časov, kot so bili, nikoli več ne bo. Svoboda plesa, druženja, petja in koncertov, na to lahko pozabimo. Na nadzor in manipulacijo, na to hočejo, da se navadimo. Vsi skupaj smo talci konformizma. Če se ne bo ustrezno število posameznikov predramilo, se bomo kmalu prebudili v distopičnem svetu.