Kondor, ki so ga spustili iz kletke

Prijateljica je objavila, da je preteklo nedeljo – ob tem, da se je začelo deževno koledarsko poletje – zaznamovala »energetsko izjemno potentna in močna solarna eklipsa«. Piše, da so norosti vseh vrst zelo mogoče, kot tudi nagli, nepričakovani in ne nujno lahki preobrati.

Norosti sem tudi sam zaslutil, že tedne se nad Ljubljano valijo monsunske nevihte, ki jih sekajo valovi sparine. Končno smo se navadili na življenje brez korone, začeli so prihajati prvi turisti. Imeli smo 88. izvedbo naše dolgožive uspešnice Zapiranje ljubezni in na predstavi je bilo celo 46 gledalcev. Imeli smo koronsko razprodano dvorano. Gledale sta nas Zvezdana Mlakar in Vesna Milek. Še dolgo v noč smo se čudovito družili na Križevniški ulici ter komentirali igro naše Pie Zemljič in Marka Mandića. Kot da je vse spet v redu ...

Moja generacija je preživela že toliko apokalips. Mislim, da se je začelo leta 1999, pa 2000, 2002, 2012, 2020, konec sveta so nam napovedovali od Aztekov do Bolgarke Babe Vange. Zadnje leto mi je sumljivo. Od januara do zdaj so se zgodile že vse vrste stvari, mi pa se nismo premaknili daleč v zaščiti našega lepega planeta, na katerem smo se pojavili skupaj s kamenjem, ribami, pticami, medvedi. Če bi vsak svoj nerazumni strah pred kataklizmo pregnal od sebe z novimi spoznanji, bi obvarovali gozdove, življenjske vrste in sebe pred temi spremembami, katerih učinek gledamo vsak dan.

V glavo se mi je »vsadil« čudovit video, ki je kot metafora našega obstoja tukaj. Ogromen kondor z velikanskimi krili je vse svoje dozdajšnje življenje preživel v kletki živalskega vrta, nedavno pa so se ga odločili spustiti na svobodo. Teh deset minut, ko kondor stoji na visoki pečini, razmišlja, se preteguje v vsej svoji lepoti, širi krila, ki izzivajo občudovanje, in se obrne proti ljudem, ki ga čakajo s kamerami, da končno poleti, je najlepše in najbolj ganjlivo pričevanje o nas. Mi smo ta ptica, ki jo je evolucija dovršila do neslutene lepote, imamo enak sestav, povečini enake gene, v sanjah se pogosto spreminjamo v ptico, ki leti nad planinami. Smo pa tudi okrutni vladar, ki tega sorodnika zapiramo v kletko, mu ne pustimo leteti in ga zaradi lastne zabave držimo za rešetkami. Zaprti kondor povzroča žalost. Brez velike znanstvene natančnosti vidim načine, kako nam živali pošiljajo svoje viruse, s katerimi se borimo.

Od včeraj se strah pred novim valom epidemije znova plazi v nas, ko ponovno opazujemo porast števila bolnikov. Pred parlamentom so prizori, za katere smo mislili, da jih v Sloveniji ne bomo nikoli videli. Policija grobo obračunava z demonstranti, ki berejo Ustavo, popisuje ljudi po ulicah. Po spletu se napada umetnike in se jih žali. Spomnim se, kako se je leta 1991 začela vojna. Vihar dogodkov, ki so ga lahko videli le najbolj usposobljeni analitiki, in v kaj se je spremenil. Brzopletost oblasti, da obračunava z državljani, je grozna, nedopustna. Arogantnosti, s katero nas zasmehujejo javni uslužbenci, ne smemo dopuščati.

Neverjetno je, da sta v Evropskem parlamentu dva slovenska poslanca glasovala proti resoluciji proti rasizmu. Resnično neverjetno. Sta to naredila kot uradno stališče države, katere državljan sem?

Ta siva podoba, združena s podnebnimi spremembami, ki smo jih ustvarili sami, vodi človeka, da se vrne v svoj svet, k prijateljem, umetnosti, knjigi, glasbi, predstavi.

Razžalostil me je prerani odhod kolega režiserja Igorja Vuka Torbice. Srečali smo se včasih v Dubrovniku, kjer smo pred petimi leti delali na predstavi Elementarni delci z Ivico Buljanom, v kateri je igrala njegova punca Hana Selimović, videval bi ga kdaj v Ljubljani, Kranju. Ko nas zapusti mlad umetnik, se svet v nejeveri za trenutek ustavi.

Umrl je Carlos Ruiz Zafon, španski pisatelj, ki je ustvaril neverjetne gotske romane o Barceloni, prepolni dogodivščin, ubojev, skrivnosti, ljubezni in prevar. Zafon si je za nas stare izmislil naše Harryje Potterje. On je moja generacija, napisal pa je toliko romanov – želim si jih vse prebrati. Komaj čakam tudi na fizični primerek novega albuma Boba Dylana, ki ga bom potem počasi poslušal v miru zlatega salona Ane Karić v Mini teatru. Dylanova poezija je zdravilo, ki rešuje pred skrbmi pred tistim, kar se bo zgodilo, če nas spet doletijo novi ukrepi, kako bo gledališče preživelo še eno sezono brez občinstva. Obstaja nekaj zdravilnega v zgodovinski odgovornosti, da zdaj, več desetletij po Kennedyjevem atentatu, Dylan poje o njem. Spominja nas tudi na krvavi pokol v Oklahomi, na policijsko nasilje in nedopustne rasistične izpade. »I ain’t no false prophet/I just said what I said/I’m just here to bring vengeance on somebody’s head.« Tako Dylan poje za tlačene in ponižane, poje, da se kondorje spusti iz kletke.

Robert Waltl