Kolega Bobovnik, bravo in klobuk z glave!
Eh, je pač najbolj prikladno, čeprav pozersko, da vam pišem tule, da vam sporočam razne pomembne reči na takle spakljiv način.
Bojim se tudi, da jo boste kmalu mahnili v penzijo, tako se vsaj na debelo ugiba. In zato vas želim nujno spodbuditi, da posredno ali neposredno nadaljujete več kot dragoceno polemiko, ki ste jo začeli pred kratkim in je zame ena daleč najpomembnejših polemik, kar se jih je v vaši hiši kadarkoli sploh začelo. V mislih imam seveda učne načrte naše devetletke in njihovo vsebino. Ne gre le za storilnost, za zahtevnost in način sporočanja učne snovi šolarjem. Ne gre le za prihodnost naših šolarjev. Gre kar za usodo naše na novo nastajajoče družbe. Nič ni bolj povednega kot tistih nekaj primerov vprašanj iz testov, ki ste nam jih ponudili na zaslonu; ki jih morajo dandanes vsevprek izpolnjevati osnovnošolci in so v poprečju nerazumljivi ali vsaj nerešljivi za veliko večino kar pametnih že odraslih Slovencev. Skozi zahtevnost učne snovi in zaradi načina reševanja problemov se očividno v Sloveniji po novem ustvarja družba, ki ni le storilnostno prezahtevna, ampak tudi razvidno razlikujoča: šola očitno želi izobraziti in usposobiti za kariero predvsem tako imenovanih »zgornjih pet odstotkov«. Elito. Pomeni: šola naj bi na prvem mestu oblikovala nove elite slovenske družbe, preostalo, kar mora početi, je pač obvezen balast. In še to: nismo edini. Sploh ne. Postajamo del ne le evropskega, ampak tudi svetovnega trenda. Res gre za trend, pa ne le za modo. Gre za novo percepcijo, kakšno družbo po novem hočemo in seveda tudi ustvarjamo. Z vsemi usodnimi posledicami.
Uf, ta silna tekmovalnost, ki jo rinejo zdaj že nekaj časa tudi pod slovensko kožo! Ta silna in nujna potreba, da se čim prej, še kot otrok, začneš obsedeno primerjati z drugimi, da dokazuješ, da si boljši; po možnosti, da si najboljši. Tu so seveda najbolj usoden in nevaren element ambicije staršev, ki nimajo več meja in ustvarjajo iz lastnih otrok robote in čustvene zmazke. In najbrž sploh ne slutijo, kaj v resnici počno. In tu vse bolj sodeluje tudi šola, zlepa ali zgrda. In te usodne in posebej pomembne tematike ste se že pred nekaj časa lotili in bog ne daj, da bi jo zdaj opustili. Krasen primer lahko opazujemo pri športnem udejstvovanju otrok: komaj mini smučar (v obvezno dragi opremi) dobro stopi na smuči, že okolje, na prvem mestu seveda starši, želi, da se v tekmi zapodi med količke: da se pri priči ve, kdo je boljši od drugega in kdo je bolj talentiran. Da, pogubna novodobna tekmovalnost.
Tisto, česar se je (za uvod?) lotila nacionalka in je videti vsaj na prvi pogled Bobovnikov osebni angažma, je potemtakem usodnejši in mnogo odrešilnejši podvig, kot je morda videti na prvi pogled. Prosim, lepo prosim, ne odnehajte!
Dovolj o tem.
Gremo na bliskovit, na prvi pogled presenetljiv obisk k naši novi prvi vojakinji: k pravkar imenovani generalici, se pravi pravilno generalki, ki odslej poveljuje Slovenski vojski in ki se piše Alenka Ermenc. K prvi tako pomembni vojakinji ne le v Sloveniji, temveč tudi v Evropi (tudi po svetu?) kdajkoli. Biti šef(ica) generalštaba niso mačje solze. V dar ob pomembni slovesnosti je dobila – slovensko zastavo. No ja. Darilom ne smeš gledati v zobe, ampak nekaj malega več domiselnosti bi se ob tem zagotovo prileglo. Čeprav sem sicer kar zavedna Slovenka, na tem mestu sporočam, da če me slučajno želite obdarovati, izberite kaj domiselnejšega. Lahko mi, na primer, pošljete ali izročite dva ali tri primerke nove slovenske zastave, kakršno bi lahko imeli in z njo plenili svetovno pozornost in občudovanje, če bi naši dedi, ki so zadevo pred skoraj tremi desetletji izbirali, imeli čisto majčkeno več smisla za izvirnost in estetiko; ja, ja, gospod Peterle, tudi vas se spominjam ob tem. Dolgo sem, na primer, obžalovala, da na zastavo, najbolje kar na snežno belo osnovo, nismo počili velikega, čim večjega fino zelenega lipovega lista. Možnosti je bilo nasploh na tone in k temu imamo doma vrsto res imenitnih oblikovalcev. Na srečo vsaj podobe novega denarja nismo zasrali; s tem se lahko tolažimo.
Skratka. Naša nova šefica Slovenske vojske je takšna micena, drobčkana pojavica. Z markantnim obrazom, ki je na srečo že nekoliko razbrazdan, z najbolj možno asketsko kratko, že sivečo pričesko, ki je v primeru urgentnih časov sploh ni treba posebej česati in stoji, kot mora, že sama po sebi; brez kakršnih koli sledov ličil, pa z jasnim, artikuliranim in dobro zvenečim glasom, s pravo barvo glasu, kar je pomembneje, kot bi si človek na prvi pogled mislil. Bistveno pri vsem pa seveda je, kako govori in kaj sporoča. Govori izredno pametno, preprosto in jasno, in ne da bi si sama pri tem karkoli posebnega mislila, si pri priči zaželiš, da bi govorila tebi: z veseljem bi jo ubogala in izvrševala njena povelja, kar je pri meni nasploh tako rekoč mission impossible. Bravo! Bravo! Bravo.
Še majhna misel pod tole črto: v zadnjem vladnem mandatu smo imeli tudi notranjo ministrico, ki se je meni osebno zdela skoraj izvrstna, pa v javnosti ni povzročala kakšne posebne evforije. Hej, saj še niste pozabili naše seksi bionde na notranjem ministrstvu! Da, mislim, da je bila odlična rešitev za tiste nevarne in osupljive čase. Ne me basat, ali to zdaj za nas pomeni cherchez la femme?
Če ne gre drugače, tudi kupim, čeprav z nekoliko raskavim grlom, ker nisem nikoli sodila med feministke.
Sem na tem mestu, mimogrede, že omenila, kdo je zame absolutni mister Evrope, kar zadeva evropske prve može? Kot tipi so mi zasebno sicer posebej všeč asketski svetlolasci z izklesanim obrazom, takšni bolj severnjaški tipi, in pred več kot desetimi leti bi se mednje uvrstil tudi zdaj že dolgoletni šef Nata, bogsemeusmili; in obdržite prosim zase. Ampak zdaj je zagotovo soglasno mister španski premier Pedro Sanches. Madona, kakšen dec. Ta ne bo imel problemov z volilno udeležbo, vsaj kar zadeva žensko polovico volivcev. Eden tamle, se mi zdi, zdaj momlja, da ne gre pozabiti tudi lepega dečka iz Avstrije. Saj ne mislite resno, dajte, dajte! Da, mister mamin sinko že mogoče, kvečjemu še mister Dunajski dečki. Ampak tu govorimo o dedcih.
Nasploh nas decembra čaka cela štala z brexitom, že tako nam je najedel dobršen kos novembra in priznam, da so Britanci v resnici v nemajhnem dreku. Oziroma da v tem agregatnem stanju pravkar bodo, in to dolgoročno, skupaj z Evropejci, ki potihoma tudi pojma nimamo, od kod bomo vzeli denar, ki je vsa ta leta kapljal v Bruselj z Otoka. A ne prehitevajmo z dogodki. Najprej moramo preživeti silvestra, in kdo ve, kaj nam medtem še pade vmes.
