Ko ljubica piše ljubimčevi ženi

Gre za pisma, ki so si jih »bralci vedno želeli napisati«. Pa jih – zaradi različnih razlogov – nikoli niso. In jih ne bodo. Ta rubrika jim omogoča, da jih anonimno napišejo in s tem posredno opozorijo na različne probleme v njihovih različnih odnosih z drugimi ljudmi. Komu vse pišejo! Partnerjem (tudi bivšim), staršem, otrokom, taščam, prijateljicam (tudi bivšim), šefom in šeficam, komur koli … Veliko jih je povezano z ljubeznijo, sovraštvom in drugimi čustvi. Veliko jih je povezano z dobrim ali slabim seksom. Za to dobijo tudi bolj simbolični honorar (25 funtov). V novejšem času so bila to na primer pisma »… moji potencialni aferi«, »… prijateljici s koristmi«, »… mojemu malomarnemu partnerju«, »… premladi punci mojega očeta«, »… moji prvi ljubezni«, »… mojemu učitelju, s katerim sem imela razmerje« ... in tako naprej.

Najnovejše, ki mi je dalo navdih za to kolumno, je bilo posebno zanimivo: »Pismo … ženi mojega ljubimca«. Že na začetku je jasno, da gre za bivšega ljubimca, ker je bilo napisano na dan, ko mu je ljubica pokazala vrata. Ženo v pismu sprašuje, zakaj možu ne daje ljubezni, ki jo potrebuje. Takole ji piše: »Vem, da ti obstajaš, česar ti ne moreš reči zame. Ti z njim deliš priimek, otroka, dom in življenje v javnosti. Jaz delim njegove misli, sanje in čustva im vse, kar je v njem. Poročena sta že več kot dvajset let, a tvoja ljubezen do njega je minila že pred veliko leti. Zadovoljna si z življenjem, ki ti ga omogoča. Izpolnjuješ dolžnosti žene, ki si jih izbrala sama, vendar ga ne ljubiš. Če bi ga, ne bi aktivno iskal in našel ljubice (mene). Ničesar te ne krivim. Prenehala si ga ljubiti, vendar zakaj ostajaš v zakonu brez ljubezni? Danes sem končala najino razmerje, ker sem se naveličala tega, da ne obstajam. Z ničimer ne želi prizadeti vajinega otroka, ki ga oba obožujeta. In nikakor ni našel odgovora na vprašanja, kako naj te zaradi mene zapusti, ne da bi prizadel otroka. Nisem videla poti naprej. Tudi on je ni videl. Njegova in moja bolečina naj bi bili neprimerljivi z bolečino otroka, če bi te zapustil zaradi mene. Zakaj mu ne daš ljubezni, ki jo potrebuje? In vsega, kar spada zraven (ljubica seksa v pismu ne omenja, namiguje pa nanj večkrat), ampak samo javna prikazovanja domnevno uspešnega zakona?«

Tudi nadaljevanje pisma, v katerem ženi zatrjuje, da ji je bil mož zvest, dokler ni srečal nje, je zanimivo. »Ne prosim te, da mu daš svobodo, ampak samo to, da ga razumeš in ljubiš in mu omogočiš, da tudi on tebe razume in ljubi. Ne bodi žena samo po imenu. Navsezadnje sta nekoč gotovo imela pravi zakon? Kako moreš biti zadovoljna samo z zunanjimi znaki uspešnega zakona brez vsebine? Vem, da je to samo moje videnje naše zgodbe, vendar vem, da možu ne daješ niti kančka ljubezni, ki jo potrebuje. Izbral je tebe, vendar samo zaradi občutka dolžnosti, in ostaja ljubezensko sestradan. Zakaj ga ne ljubiš več? Od kdaj ga ne ljubiš več? Prepričana sem, da ti nikoli ni bil nezvest. Ni take vrste moški. Kot ljubica poročenega moškega, ki ga nisem mogla pokazati v javnosti ali zahtevati dokazov zvestobe, vem, da mi je bil zvest. To mi je dokazoval na veliko načinov, kadar sem se počutila negotovo.«
Poučno pismo, ki bi za mnoge pare verjetno lahko bilo navdih za eno od novoletnih odločitev, na katero zaradi »tradicionalnih« egoističnih novoletnih odločitev, povezanih z zdravjem, hujšanjem in telovadbo, ljudje radi pozabijo. Ste se odločili, da boste partnerici/partnerju v novem letu posvetili več časa in pozornosti, z več nežnosti, objemi in poljubi? In, skoraj bi pozabil, da boste več seksali? Mislim, da sem vam na tem mestu že povedal, kaj daleč najbolj obžalujejo moški in ženske, ko se postarajo: ali to, da niso več seksali, ali to, da niso veliko več seksali. Da ne boste rekli, da vas nisem pravočasno opozoril.

Objavljeno v reviji Zvezde št. 2, 9. 1. 2019.