»Ko je uopšte ovaj Šekspir, iz koje brigade?«

Posebno poglavje mojega spominjanja si zaslužijo delovne brigade, ki naj bi utrjevale bratstvo in edinstvo med narodi, na novo zgradile, kar je bilo porušenega, in utrdile, kar je bilo razmajanega. 

Prostovoljno sem se udeležil treh delovnih brigad, ki so gradile železnico v Bosni. V prvo delovno brigado, zdi se mi, da je bila Prva ljubljanska, ki je gradila progo Brčko–Banoviči, sem vstopil še, ko sem obiskoval trgovsko akademijo. Kako da sem se takrat prijavil, ne vem, spomnim pa se, da je v razred prišel nekdo iz CK in nas navduševal za obnavljanje porušene domovine ter v razredu gledal predvsem mene. Kazal sem namreč znake, da imam simpatijo razreda. To je bilo res. Pri slovenščini, ki nas jo je učil sijajni profesor dr. Vilko Novak, Prekmurec, etnolog in se ga spominjam z vsem spoštovanjem, sem redno nastopal pred tablo z branjem izbranih odlomkov iz del pisateljev, ki jih je razlagal. Njemu sem tudi obljubil, da po opravljeni maturi ne bom gospodarstvenik, ampak da bom poskušal biti igralec in pod nobenim pogojem ne bom sramotil trgovske stroke. Diplomo na trgovski sem opravil v redu. Pri vpisu v delovne brigade ni bilo gneče. Tudi pozneje v Bosni nisem srečal nikogar iz našega razreda. Ko smo pripotovali v kraj, ki mu ne vem imena, smo skopali skupne latrine in so nas razporedili v šotorska naselja ter v trojke, ki so jih sestavljali kramp, lopata in samokolnica. O hrani raje ne bi govoril. Jedli smo po UNRA-receptih. Se pravi iz konzerv ameriške pomoči. Zbujanje, pozdrav zastavi, delo na progi, popoldne politična predavanja, večeri prosti. Ljubljanska delovna brigada za progo Brčko–Banoviči je bila sestavljena iz brigadirjev različnih starosti, spola in poklicev in nikoli pozneje se nisem zanimal, kako so me dodelili tja. Brigada je bila pod poveljstvom Jožeta Wagnerja, poznejšega direktorja Mladinske knjige.

Tudi progi Šamac–Sarajevo se nisem izognil. V tem primeru sem bil že izkušenejši in sem se v tovornem vagonu na progo odpeljal z umetniškim društvom Kajuh, kjer se je za tiste čase zbirala kar imenitna družba. V tej brigadi sem se znašel v delavni trojki včasih kot krampač, včasih samokolničar. Tam sem srečal zanimivejše ljudi kot v Brčkem. Kulturno društvo Kajuh se je v civilnem življenju v Ljubljani ukvarjalo z gledališčem in je bilo vzorno organizirano. Izbor za članstvo v tem kulturnem društvu je bil precej selektiven. V brigadi, ki sem jo gradil v Šamcu, sem srečal Mileta Koruna, takrat še igralca, ki se ga spominjam iz Rokodelskega doma na Miklošičevi, kjer je med vojno deloval Toti-teater. Tudi poznejši kolega Niko Matulj, scenograf, ki je bil pozneje ravnatelj gledaliških delavnic in tudi član Kajuha, je bil graditelj proge Šamac–Sarajevo. Na vodilnih položajih društva in pozneje tudi Kajuhove delovne brigade, ki se je spopadala s progo, sta bila tudi poznejši minister za kulturo Tomo Martelanc z Janjo, ki je postala njegova soproga, in rdečelasa Marinka Golouh, ki je pozneje postala soproga Tita Vidmarja. Jasno, našteta sta bila v štabu brigade. Te so veljale tudi za šole vodilnega kadra v kulturi in še kje. Garali smo oziroma gradili, velikokrat jedli hrano iz pomoči UNRE, kadili cigarete Borac z bromom, ki baje umirja skušnjave, saj so bila v naših brigadah tudi dekleta. Tudi iz te brigade sem odšel s slabšo karakteristiko, kot sem jo imel, preden sem se vključil vanjo. Verjetno sem pokazal premalo navdušenja nad parolo: »Mi gradimo progo, proga gradi nas.« Hoooruk-bum. Nisem obupal, saj je bilo za izboljšanje mojega uporništva še veliko možnosti. V glavah naših voditeljev se je že načrtovala gradnja naslednje proge v Bosni. Proga Doboj–Banjaluka!

»Tudi umetniki naj pomagajo graditi našo lepšo prihodnost, naj dvigujejo kulturno zavest jugoslovanskih narodov,« je bilo slišati na umetniških visokih šolah ob koncu 1952 ali 1953 leta. Naša, takrat že Igralska akademija (danes AGEFT) je na hitro naštudirala skrajšano Shakespearovo igro Sen kresne noči in z njo smo se napotili na progo Doboj–Banjaluka v tovornih vagonih JDŽ-12 konja ili 40 Vojnika.

Igral sem vlogo Klopčiča, vodjo teh obrtnikov. Določili smo igralsko zasedbo: Andrej Kurent v vlogi imenitnika, Miha Baloh, Lojze Rozman, Tone Trpin, Igor Pelan in jaz pa v vlogah obrtnikov. Z likovne akademije so se k nam priklopili kolegi grafik Batista, slikar Dovjak, ki je že takrat slikal železniške vagončke, in še kateri od glasbenikov, ki se jih ne spominjam. Za komandanta so nam določili hrvaškega študenta režije in partijskega sekretarja Mirka Merleta, ki je bil najbrž že rojen kot vodja. Postal je direktor nekega hrvaškega kazališta. Vozili smo se po progi sem ter tja, včasih z derezino po že izgrajenem nasipu, včasih s tovornjakom po kaldrmi, spali in jedli pri utrujenih brigadirjih različnih narodnosti in jim uprizarjali Sen kresne noči v slovenščini. Kakšen je bil sprejem naše predstave, težko opišem. Skoraj se ni zgodilo, da bi jo pred maloštevilnim brigadirskim občinstvom lahko mirno odigrali. Medklici, recimo »Peri noge!«, »Šta je ovo?«, so nas na odru dostikrat spravljali v smeh, da smo le redkokdaj igro zaključili s pravim srečnim koncem. »Ko je uopšte ovaj Šekspir, iz koje brigade?« so nas včasih spraševali Kaj naj rečeš?

In tako se je končalo moje trojno brigadirstvo. Po z znojem zgrajeni progi še vozijo vlaki, ne da bi se iztirili, bratstva in enotnosti pa je med nami komaj še toliko, da ga lahko omenim v tem ožemanju spominov.