Kip je dobil hlače, jaz pa sem odkrival Pariz

Tudi Jakob Savinšek je bil častni gost našega omizja. Pogosto je izostajal. Opravičeno predvsem takrat, ko je imel v delu kakšno večje naročilo. Kot na primer kip Pozneta.

Poznet je ime irskega junaka iz istoimenske igre, ki jo je za produkcijo na akademiji režiral Andrej Hieng. Odlit v bron z rokami kvišku je na ogled v Novem mestu, če ga še niso načeli cigani. Okoli umetnosti, ki poveličuje našo partizansko borbo, so do danes težave. Predvsem pri kiparjih, saj so njihova dela za vse čase postavljena na ogled javnemu mnenju mimoidočim! Ali naj junaki držijo v rokah orožje ali ne? In kako izraziti dejstvo, da so to NAŠI borci, in seveda to, da so v vojni zmagali! Zvezda na kapi je lahko premalo vidna itd. Jakob je naredil precej partizanskih obeležij ravno okrog Novega mesta.

Sedečega partizana pri vhodu v center mesta mu je odsedel Bert Sotlar. Toda ne želim razkrinkavati anonimnih ljudi, ki pozirajo kiparjem in po navadi ostanejo neznani. Predvsem velja to za slečene akte. In ravno pri partizanskih kipih se je postavilo vprašanje: Ali je partizan lahko slečen – po grškem vzoru – ali ne?

Kadar je v delu akt, je na kljuki vrat ateljeja napis NE MOTI in misli si, kar hočeš. V teh časih, ki jih opisujem, je bilo treba tudi pred politiko prikriti, da umetniki razmišljajo malo dalj od socialističnega realizma. In to je zgodba, ki jo je doživel Jakob Savinšek pri državnem naročilu za spomenik našim borcem ravno pri opisanem Poznetu. Zamisel je bila revolucionarna. Golota pri kiparjih lahko izraža lepoto, mogoče tudi moč in ni nujno videti v njej nespodobne kvante. Tudi Kalin s fantkom pred radiem ni mislil na nič pedofilsko pregrešnega. Koliko malo prikrite golote je na reliefu nad vhodom v našo skupščino?

Moja golota na odru Male drame v predstavi Arrabalovega Arhitekta v sezoni 1967/68 je izražala protest zoper osladnost tistega dela dramatike, ki išče v gledališču katarzo in solzavo tolažbo. Ta nova smer ima celo ime: teater panike.

Abstraktno slikanje, tudi glasba, ki jo je približno takrat pri nas uvajal Vinko Globokar, spada v obdobje, ko se je Jakob odločal za smer abstraktnega kiparstva. Le da se je skrival za tem in je te svoje abstraktne kipe predstavljal kot piranske dimnike, ki jih je gledal iz svojega ateljeja na Križu nad Piranom. Dokler niso zrušili Jakopičevega ateljeja, ki je stal pred progo na poti v Tivoli, je imel Jakob ta atelje v najemu ali mogoče od države na posodo za svoje umetniško delo. Kako in od koga je sprejel naročilo spomenika v Novem mestu, ne vem. Za to zgodbico to ni važno.

Veliko in imenitno državno naročilo je sprejel. Le kje ga izvesti?

Kmalu se je našel zanj nadomestek ateljeja z visokim stropom, ki je za kiparjenje obvezen, ob tivolski železniški progi, oddaljen kakšnih 100 metrov od prejšnjega, podrtega znamenitega Jakopičevega salona. V spominu imam zidano stavbo, nekakšen stolp, še najbolj podoben večjemu, visokemu transformatorju. Tam notri je sramežljivo nastajal Poznet in na vratih je včasih visela prej omenjena prepoved vstopa. Kar lep čas je imel pokojni Boris Kralj čast stati notri, slečen na podstavku, in gol utelešati sanje o svobodi in vse tiste »tekovine«, ki naj bi jih v znameniti pozi z dvignjenimi rokami zaznamoval. Po določenem času je bil kip Pozneta izdelan v glini in pripravljen za vlivanje v bron. Prišla je tudi komisija s političnega vrha. To je zdaj zgodba, ki smo jo poslušali pri Figovcu! Člani komisije so hodili nekaj časa okrog kipa, dokler se ni oglasil vodja in izrekel ene same besedice, OBLEČI, ki je zadostovala, da ima danes kip hlače. Celo v pasu zavezane s trakcem. Ne spomnim se točno, če je na njem res vse še zmeraj tako, kot ga opisujem, ker že dolgo nisem šel na Dolenjsko po cviček.

Pariz je v mojem gledališkem življenju igral precejšnjo vlogo.

Prvič sem ga videl z ljubljansko Dramo kot statist v Cankarjevih Hlapcih, ki so gostovali na Festivalu teatra narodov. Tega se bolj malo spominjam. V znameniti predstavi, ki je imela premiero v sezoni 1951/52, sem statiral v četrtem dejanju. Bil sem eden od kmetov, ki skozi okna gostilne mečejo kamenje v Jermana – Severja. Kamni so bili v koščke nogavic napolnjene z žaganjem zavezane žogice, ki so predstavljale to kamenje. Imeli smo jih polne žepe. To gostovanje je vodil France Jamnik, ki je bil eden redkih članov Drame, ki so govorili francosko. Bil je eden prvih štipendistov, ki je znal možnosti Prešernovega sklada, ki se je takrat pojavil kot mecen mladim umetnikom, pravilno izkoristiti. Spominjam se, da je imel Stane Sever kot Jerman nogo v mavcu in da je nekdo od kritikov to tudi opazil. Med pohvalami za predstavo je tudi ironično dodal, da je bilo celo šepanje Jermana prepričljivo. Bolj od kratkega, tridnevnega bivanja mi je v spominu ostalo naše festivalsko potovanje z vlakom, kjer je Aleksandru Valiču skozi odprto okno kupeja, kjer so kolegi kadilci v trenirkah igrali karte in zasmrajali kupe skozi odprto okno, odneslo hlače, ki so visele na mreži za prtljago.

Z Vinkom Globokarjem in skupino, ki jo je vodil po nočnem življenju Pariza, sem doživel marsikaj, česar ne priporočajo mladini do 16. leta starosti in z gledališčem ni imelo zveze. O tem ne nameravam pisati. Morda pa?

Pariz je bil v tem času kar lepo zaseden s slovenskimi umetniki vseh vrst. Veljal je za najnaprednejše kulturno mesto Evrope in vsak umetnik je hrepenel po tem, da ga obišče. Tudi mladi sposobni orkestraši, ki so bili znanci Vinka Globokarja iz Adamičevega orkestra, so posamično prihajali v Pariz. Vinko jih je razporejal po ameriških orkestrih, ki so igrali ameriškim vojakom, ki so tam služili vojaški rok. Starejši generaciji pa sta bila za vodiča po kulturnih dobrinah dva imenitna Slovenca.

Janez Negro, kasnejši dramaturg ljubljanske Drame, in bogati Štajerec Ocvirk, solastnik velike knjižne založbe O-MI in urednik zbirke Le monde a table/Svet za (jedilno) mizo. To je bila knjižna uspešnica, ki je vsebovala jedilne liste iz vsega sveta in je bila zelo iskana. Vsebovala je kuharske nasvete, celo za kanibale. Vinko je bil s svojo pozavno znamenit avantgardist in se je že takrat gibal v krogih, ki so bili kasneje vodilni v glasbeni avantgardi. Takrat je za zaslužek igral v zasedbi, ki je spremljala koncerte Edit Piaf.

Ko omenjam Ogrizka st., ki je bil stric Mirana Ogrizka, harmonikarja in pozavnista v orkestru Bojana Adamiča, je treba povedati, da je bil Miran eden prvih, ki je prav po kavbojsko iz Portoroža, kjer je imel Adamičev orkester zvečer koncert, na mopedu znamke Sax drugi dan dopoldan zbežal iz našega socializma v kapitalistični Pariz. To je bil znameniti pobeg, ki smo ga njegovi prijatelji še dolgo obnavljali. Miran, ki je slišal tudi na ime Pesa, si je pred to pogumno odločitvijo že prej dobro ogledal leseno rampo na meji in z očmi izmeril njeno višino. Na Saxov tank za bencin je naložil klavirsko harmoniko, se ulegel nanjo in globoko sklonjen prevozil obe meji. Kasneje se v Parizu nisem več srečal z njim, čeprav sva bila kar dobra znanca še pred njegovim pobegom. Izvedeli smo tudi, da se je kmalu nato poročil z neko bogato Mehičanko. Lesene rampe na italijansko-slovenski meji pa so kmalu nato zamenjali za železne, zapolnjene z mrežo.