tanja žagar Odkrito.si

Tanja Žagar tega ni mogla obdržati zase!

Veliki horoskop 2014 Svet24.si

Horoskop za petek, 21. septembra

Sanje, duša Petisvet

4 znaki, da gre za čas pred vašo smrtjo

vreme, ohladitev, dež Svet24.si

Velika vremenska sprememba: tako hitro se bo ...

voznik avtobusa, najstnik Svet24.si

VIDEO: Šolar je stekel pred avtobus, žalil ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

3c9d4564307b33be9128-bar-lara-in-ziga Njena.si

Lara in Žiga zopet v akciji

Kolumna
Kimova pot v visoko družbo

Kimova pot v visoko družbo

Bernarda Jeklin, Zarja, 15.05.2018 15:01:53

Dnevi tik pred prvim majem so bili za tiste, ki jih to zanima, dnevi velikega TV-ulova.

Delite na:

Če kdaj, potem to pot podnaslov rubrike, ki govori o muhah, ni na mestu. Namesto o muhah bo to pot govor o somih v moji mreži. Zaradi mene lahko tudi o kitih. Takega ulova pač še ne.

Dnevi tik pred prvim majem so bili za tiste, ki jih to zanima, dnevi velikega TV-ulova. Domača predvolilna sranja si zadnje čase pogledam le še, če pride mimo kdo in mi tišči revolver v glavo. Bili so pač časi CNN in BBC. Čeprav so se tudi naši tevejevci doma v tem pogledu trudili, nič ne rečem. A strmeti v živo v prizor, ko se Kim Džong Un s severa in Mun Dže In z juga bližata drug drugemu na slavni stopnički, na demarkacijski črti v zgodovinskem Panmundžomu, si stiskata roki, stopicata gor in dol po tisti stopnički z nekaj malega proda, ki pomeni strašno mejo med Severno in Južno Korejo, in si nenadoma puhata v obraz neznosno prijateljsko sapo, je bilo nekaj povsem nestvarnega, nekaj med cirkusom in prikaznijo. Medtem ste tiste prizore sprave videli že tolikokrat, da jih ne kaže še enkrat opisovati. Bilo pa je fantastično opazovati obraza obeh voditeljev, še posebno Kimovega. To je bil spektakel za bogove, ki ga tudi bistri strokovni opazovalci še vedno ne znajo do konca raziskati. Pa je, veste, precej preprosto, vsaj za preprostega človeka, ki stvari pač ne komplicira. Takole je s tem, prepričana sem, v resnici. Poslušajte.

Dolga leta smo si na TV ogledovali nore izbruhe malega raketarja, kot ga je najrajši imenoval Trump. Stal je tam nekje blizu kamere, bebasto se je nasmihal vanjo, z režanjem sicer brezhibnih severnokorejskih zob, ki so vseskozi namigovali na nevarno stanje duha, povsem podobno takšni ali drugačni blaznosti. Za njim so druga za drugo švigale v zrak jedrske rakete in padale vse dlje od Severne Koreje, proti koncu te srhljive predstave že tako daleč, da bi zlahka dosegle ameriško kopno, denimo ameriški otok Guam. Bilo je srhljivo in v resnici je trepetal ves svet. Jedrsko opustošenje sveta je bilo videti bliže kot kadarkoli. Kim se je blazno režal, rakete so frlele v zrak in za njim je karikatura s severnokorejske televizije, v rožnato oblečena severnokorejska TV-komentatorica z neznosno komičnim patosom oznanjala, kaj vse zgodovinskega in nepopisno nevarnega se prav ta čas dogaja v njeni domovini. To so bili prizori, ki niso mogli nikogar pustiti hladnega. Grozil je nič več in nič manj kot konec sveta in svet s svetovnimi liderji na čelu je v to vse bolj trdno verjel.

In potem. Potem je Kim porabil tako rekoč ves denar, ki ga je izredno siromašna država sploh lahko dala na kup za to izjemno drago jedrsko igračkanje, in stanje zavesti sfanatiziranih ljudskih množic v Severni Koreji se je najbrž tudi vse bolj slabšalo. Fanatizem ni več prijemal kot nekoč in Kimu je bilo vse kristalno jasno. Ocenil je, da je svet dovolj presran in v riti: prišel je čas za veliki finale.

In zgoraj omenjeni veliki finale v Panmundžomu je bržkone prinesel vse tisto, kar je bil Kimov ultimativni cilj: v prvi vrsti sprejem v visoko družbo svetovnih jedrskih supersil z Združenimi državami na čelu, kar je bilo še pred letom dni videti kot slaba šala. Pa nagel razcvet severnokorejskega gospodarstva in preurejanje celotne azijske scene, kjer bo Severni Koreji z mize popadalo seveda veliko kosov slastnega mesa.

Strmela sem vanj nekaj ur kot uročena. To je bil Kim, ki ga sploh ni bilo mogoče več prepoznati, izdajala ga je le še vedno nora frizura, ki se seveda ne bo spremenila. Pod lasmi pa je zrl v nas resnobni, prej ko ne redkobesedni še mladi mož z odmerjeno, svetovljansko in skrbno premišljeno govorico, in če je bil v tej presenetljivi liderski kompaniji kdo videti bolj obešenjaški, je bil zagotovo to sicer nadvse prisrčni Mun Dže In z juga z očarljivo jamico visoko v levem licu. Kima sploh ni bilo mogoče več prepoznati. To je bil nenadoma neki čisto drug človek. Neznan, moder in tehten obraz s prav takšnimi mislimi.

Kakšna nora svetovna predstava je bila to! Kako je imel mladi Korejec dolgo dolgo ves svet za norca, ne da bi si kdorkoli drug v belem svetu drznil to opaziti, kajti opaziti, da Kim ves čas blefira ves svet, je bilo dosti preveč tvegano.

In še ena nora predstava, to pot dosti bolj rafinirana in v veliki meri prav tako nerazumljiva: Macronov uradni državniški obisk pri Trumpu v Združenih državah. Kar nekaj po svetu jih je zapisalo, da je bila resničen presežek srečanja nasploh edino naša Melanija s svojim videzom, se pravi z modo in brezhibno osebno organizacijo prve tovrstne slavnostne večerje, tega mega dogodka. Mi smo Melaniji še kar naprej zavistni za vse sorte in vmes so tudi zamere, zato so o Melanijinem deležu pisali v glavnem drugje po svetu, in mi smo se spet delali, kot da tega sploh ne opazimo. Nič hudega, takšni smo pač. Ampak Macronov nagovor ameriškemu kongresu, to je bila mega delikatesa! Mali francoski intelektualec, dedič in oboževalec slavnega evropskega razsvetljenstva, v katerem je imela Francija seveda poseben delež, je v zelo prizadevni amerikanščini, ki so jo tu in tam zmehčali predvsem značilni francoski r-ji, govoril v glavnem o rečeh, ki so v popolni opreki s tem, kar v tem svetem ameriškem prostoru razlaga Trump. To je bila v resnici le nekoliko prikrita antitrumpovska predstava. Kongresniki, med katerimi je bila po logiki volitev večina protrumpovcev, je kmalu začela ploskati. Ploskanje se je vse bolj stopnjevalo, kongresniki so med ploskanjem začeli vstajati s stolov, začenjale so se ovacije. Nekateri so šteli: Trumpovi kongresniki so od navdušenja planili na noge kar štiridesetkrat in tudi ovacij ni bilo dosti manj. Kdo naj to razume? A zunanjepolitični novinarji si s tem nočejo beliti glave: te popolne nelogičnosti, te antipredstave nekako niso hoteli opaziti.

A ko je komaj kaj pozneje prišla na sicer kratek, bolj poslovni obisk Trumpa Merkelca iz Nemčije, je bilo njuno srečnaje še najbolj podobno, kot če potrka na vrata soseda, ki si pride od vas izposojat sol, ki ji jo je pač zmanjkalo. Ni vsak dan državni praznik. Tudi v velikem belem svetu ne.