Ker Sanremo je Sanremo!
Sanremo, oh ta prelepi Sanremo, poln rož, sonca, svetovno znanih zvezd in predvsem glasbe … In to dobre glasbe, take, ki bo ostala, ki se bo vpisala v zgodovino. Festival, ki se bo začel 4. in trajal vse do 8. februarja, je jubilejni, kar 70. po vrsti.
Scenografija letošnjega festivala je dih jemajoča, in če bi jo videla kot deklica, bi se mi zdela kot iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma. Kot bi bili na drugem planetu. Ampak nismo, še vedno smo tu, na naši prelepi, a še kako trpeči Zemlji. Pretekli teden ni bil nič kaj prijazen, naslovnice časopisov so polnili škandali in zgodbe o hudih nesrečah. Upam, da bo ta teden lepši, da bodo naslovnice svetlejše, da bodo novice, ki nam jih sporočajo voditelji dnevnoinformativnih oddaj lepše, pozitivnejše.
Prepričana sem le v eno: v tem tednu si bom privoščila festival! Želim »odplavati« nazaj v čas, ko sem s starši sedela pred televizorjem, občudovala krasotice v peklensko lepih oblekah, ki so blestele ob boku voditeljev in napovedovale glasbene točke. Med vsemi glasbeniki, ki so stopili na sanremski oder, me je kot deklico najbolj navdušil Luis Miguel, ki je prepeval krasno pesem Noi, ragazzi di oggi (Mi, otroci današnjega dne). Pesem, ki mi še dandanes sproži val pozitivne energije in prepričanje, da bo nekoč res boljše. No, mi, otroci, pač nismo več otroci, tudi Luis ni – letos bo srečal abrahama. Preteklo je torej že »nekaj« let in ugotavljam, da ni boljše, najbrž pa niti slabše, odvisno pač od tega, kako posameznik dojema to, kar se mu dogaja, in to, kar se dogaja v svetu. Lepo bi mi bilo, da se Luis vrne na sanremski oder in spet zapoje. Tako kot takrat: nasmejan, veder, z (umetno ustvarjenim) vetrom v laseh in očmi, polnimi upanja. Mi, otroci preteklih dni, pa smo še zmeraj tu in upamo, da bo prihodnost lepa tudi za otroke današnjega dne …
Vsekakor vem, da si bom s svojim otrokom in njegovo sestrično Ano privoščila vsakoletni sanremski festival, priporočam pa ga tudi vam!
