Kemal je menda bankrotiral

O, živjo, se je slišal skoraj hkraten krik dveh mrožev, ki sta se srečala po mnogih letih, menda sta bila nekoč tri mesece štipendista in hkrati cimra nekje v tujini. Cenjeni soprog je pri priči pozabil, da ima s seboj cenjeno soprogo, oni drugi pa je tudi začel svojo mrožinjo takoj ignorirati.

Skratka, spravila se je name. Zelo direktno. Nič ni spraševala, ali imam kakšno zanimivo bolezen, o kateri bi se dalo razpravljati, ali pa družinsko dramo, ki bi jo lahko zaupala med diskretnim šumenjem nekakšnega slapa, ki se mi je ravno tisti hip zlil na glavo. Udarila je naravnost – saj menda gledam na ne vem katerem programu že tisto turško reč Moja boš? Niti ne, sem se poskušala zmazati. Kako da ne, to vendar vsi gledajo. Ampak jaz nimam časa, sem se branila. Kaj za vraga pa delam ob osmih zvečer, ko so že vse poštene družine povečerjale in je torej čas za nekaj razvedrila? Mi se pogovarjamo, včasih pa tudi nekoliko prepiramo, sem pojasnila. Hočem reči, da se pri njeni hiši ne pogovarjajo? Seveda se, ampak to opravijo že prej, pred osmo. Oziroma še veliko prej, pred peto, ko je na vrsti ena mehiška nadaljevanka, ni tako kul kot Moja boš, ampak je še kar. Je pa ob pol šestih tudi ena druga, kakopak turška, na nekem drugem programu, za kakšno uro se prekrivata, ampak na srečo imajo televizor, ki omogoča, da pogleda oddaje za nazaj. Ko se Moja boš torej konča, si ogleda tisto, ki se začne ob pol šestih, do konca. In potem ima dovolj snovi za celonočno razmišljanje, če ravno ne more spati. Če pa spi, se ji junaki nadaljevank velikokrat prikazujejo v sanjah. Kemal recimo. A ni lep? Takšni so bili nekdaj ideal vsake normalne ženske – temnolasi, bradati, postavni. Ne pa tile današnji želatinasti mehkužci, nagravžno potetovirani (s tem se strinjam), z obročki v nosu in prameni v laseh, da o tistih z obrito glavo sploh ne govorimo.

Previdno sem se ozrla za njenim tipom, ki je še zmeraj ognjevito razpravljal s cenjenim soprogom, in ugotovila, da obročka v nosu sicer nima, glavo pa ima obrito oziroma je najbrž sploh ni treba briti, ker je popolnoma plešast. »Saj vam lahko na kratko povem, za kaj gre, da se boste lahko vklopili,« me je potolažila, sploh pa se bo Moja boš te dni končala, menda je konec prav svinjski, se splača pogledat, ampak prej moram seveda razumeti, za kaj je šlo. Ah, malo bom zaplavala, sem zastokala in se pognala v globljo vodo, v pobeg sem vložila vse svoje moči, pa ni nič pomagala. Ženska je plavala tik ob meni, potem pa celo pred menoj, da mi je lahko bolj nazorno pripovedovala, kdo ima s kom otroka, kdo je koga ustrelil, utopil, povozil ali porinil skozi okno. Začudeno sem ugotovila, da zelo dobro plava, pa je mimogrede rekla, da je bila nekoč v državni reprezentanci. Fak, torej bi se lahko pogovarjali o plavanju. Pa ni pogoltnila vabe, namesto tega me je zasipavala s podatki, da je Kemal zadnje čase zelo otožen, ker je bankrotiral. Gotovo si je nakopal kakšno zelo potratno babo. Pozneje sem v hotelski sobi pobrskala po računalniku, da vidim, kdo hudiča je ta preklemanski Kemal, in tam je pisalo, da so novice o bankrotu zlonamerne. Kar sem ji z velikim veseljem povedala pri večerji. Dedca sta veselo obujala spomine na tisto skupno izobraževanje, izobraževala sem se pa tudi jaz – ko pridem domov, bom lahko brez težav sledila tisti nadaljevanki ob pol šestih, morda pa tudi oni ob petih. Le Moja boš bo do takrat škripnila.