Kdo smo?
NEJC KREVS
Zadnje dni sem preležal v postelji, kar se mi je zdelo za mladega človeka številnih obveznosti precej nenavadno in tuje. V resnici mi je dobro delo, saj sem imel občutek, da znova preizprašujem samega sebe. Ne gre za to, da bi se iz minute v minute spraševal o smislu ali da bi poskušal banalizirati svoje življenje ... Bolj sem v času, ki sem ga imel na voljo, prebujal idejo, da se je treba, zaradi sebi lastne podivjanosti in nemirnosti, ustaviti.
Da bi povsem padel iz toka vsakodnevnih navad, sem sprva poskušal omejiti dotok misli, ki so takrat, v zgodnji fazi, še intenzivneje švigale v meni in iz mene. Velikokrat sem si postavil vprašanje, ali je sploh smiselno zaradi enotedenske bolniške odrezati vse službene dejavnosti in se popolnoma prepustiti brezdelju, v katero te lahko spravi nedolžno bolezensko stanje. Veste kaj, v resnici je to še kako pomembno storiti, saj nas fizično počutje vedno znova opominja na to, da se v življenju ne moremo zanesti zgolj na psiho.
»Vendar je naša psiha generator naše fizičnosti,« boste rekli. Se strinjam, a je tudi obratno. Mislim, da znamo kar dobro manipulirati z eno proti drugi. Čeprav nam kmalu postane jasno, da moramo med njima graditi most in rušiti zid, ki ga na vsake toliko radi postavimo. Psihofizičnost je pač celota, naše jedro. Skladnost nas samih. No, in ko si na dobri poti, da se osvobodiš običajnih bremen, pridejo na vrsto križi, ki jih odrešujemo vse življenje. Eden takšnih se mi je razvijal zadnje dni, kot nekakšen razmislek v smeri ravnovesja med tem, kaj sem in kaj želim, da si drugi o meni mislijo.
Zagovarjam, da manjša je razlika med tem, kar si, in tem, kar želiš, da drugi mislijo o tebi, večja je verjetnost, da ponoči lažje spiš, in manjša, da boš kadarkoli postal dober politik. Ne nazadnje si politikanstvo nikoli ni želelo, da bi mu resnica ogrozila dobro zgodbo, zato je morda bolje, da lastno zgodbo gradite v sebi, in ne na sebi ali okoli sebe. Še manj pa okoli politike same. Tako se bo nekje na obzorju iz megle vselej videla luč, ki bo vodila do naših najintimnejših globin. Tam se »očiščeni« srečamo s seboj, da v sebi prepoznamo, kdo smo, in predvsem, da izvemo, kaj nismo.
