Kdo razsaja po kuhinji?
Ko sem bila še majhna, sem običajno nekaj tednov preživela pri sorodnici, šele v odraslosti se mi je posvetilo, zakaj me je tako strastno vabila. Imela je namreč krmežljavega suhega sina, ki ni in ni hotel jesti.
Jaz pa sem žal zmeraj jedla z veliko strastjo, ki je očitno nalezljiva. V času, ko sva se skupaj igrala in prepirala, se je smrkavec temeljito poredil in tako nekako preživel do naslednjega poletja, ko sem mu s svojim apetitom znova rešila življenje. Očitno se me prehransko misijonarstvo drži vse do danes, saj se moram nenehno bojevati z izbirčneži in nespornimi strokovnjaki, ki si kar sami predpišejo dieto in ki je je ljubeznivo deležna vsa družina.
Ravno včeraj sem dobila na obisk dvanajstletnega daljnega sorodnika, njegova mama mi je predavala po telefonu (oziroma grozila), da ne je nič ocvrtega, nič sladkega, nič močnatega, nič gaziranega ... Prekinila sem jo in prosila, naj raje začne z drugega konca, ki je očitno krajši – kaj torej sploh je? Oh, ohrovt s kokosovim oljem na primer, pa cvetačo v paradižnikovi omaki, ki jo moram sama pripraviti, primerna bi bila tudi ekološka muškatna buča v porovi omaki brez maščobe. Recimo.
Vzdihnila sem – in pripravila za naše domače požeruhe juho z rezanci, meso, pražen krompir in solato, za mulca pa bučo s porom pa še cvetačo z lešniki, da bi imel bolj pester jedilnik. Končalo se je tako, da je izpraznil lonec z juho, lotil se je tudi velikega kosa mesa, krompirja je cenjeni soprog komaj nekaj rešil zase. Skratka, za nas so ostale nezabeljena buča v porovi omaki, cvetača in solata, ker je ni več mogel stlačiti vase. Ti ne bo slabo, sem se zgrozila. Ne, je odvrnil, njegov organizem je pač naravnan tako, da si naredi zaloge, ko se prigrebe do spodobne hrane. Zato tudi tako zelo rad obiskuje sorodnike pa tudi popolne neznance, samo da kuhajo kaj užitnega. Najbrž si kaj bolan, da moraš imeti dieto, se je delala babica neumno. Nič nisem bolan, mami je nora, je bruhnil. Obema je predpisala dieto, ker je nekje prebrala, da imajo že otroci sladkorno številka dve. Ali kaj. Kaj pa ata, kje se on hrani? V službi, sicer pa si na dvorišču v kotlu kuha klobase, je zagodrnjal. Se mu nikoli ne pridružiš, se je zgrozil cenjeni soprog. Če mame ni doma, seveda, ampak navadno je doma in ravno takrat, ko si ata pripravlja večerjo, sme biti on za računalnikom, sicer pa ne. Kako prefrigano, sem si rekla. Res jo moram poklicati in vprašati, kaj si pravzaprav misli. Ko ga bo nekega dne spustila z vajeti, če bo ob njeni hrani do takrat seveda preživel, bo pa res imel pri priči sladkorno, saj bo očitno pojedel vse, česar prej ni smel.
Vidiš, kako je, če koga siliš s hrano, ki je ne mara, se je razhudil oče, ki je bil takrat na obisku. Ne spomnim se, da bi te mama kdaj nadlegovala s cvetačo in bučami, sem se začudila. Zato me je pa s čebulo, je revsknil, najbolj sem sovražil čebulo! Je pa imel rad golaž, ki je poln čebule, samo on tega ni vedel, ker jo je mama zmlela. Ko sem nekoč jaz kuhala, sem čebulo zrezala in jo je seveda opazil. Ne bom jedel, je zarjovel in protestno vstal od mize. Kaj je pa za večerjo, je vprašal pri naslednjem obroku, jaz pa mirno, da je golaž. In je šel molče lačen spat. Ob dveh zjutraj smo se zbudili, saj je nekdo razsajal po kuhinji. Oče si je grel golaž in tudi vsega zmazal. In ni dobil čira na želodcu, čeprav je prav s to nesrečno boleznijo opravičeval svoje sovraštvo do čebule.
