Kdo, porkaflek, vam je pa to zafušal?

Najprej me zaboli želodec, potem začutim kljuvanje v glavi, po postelji se obračam kot ventilator, imam divje sanje o krvavi invaziji Nezemljanov, če slučajno sploh spim, in, ja, postanem nenavadno verna. Molim k vsem bogovom, o katerih sem že kdaj slišala, pa tudi k tistim, o katerih še nisem, pa morda so, in če imajo v svoji bibliji tudi servise in serviserje gospodinjskih strojev, toliko bolje. Morda pa bi bili vsaj enkrat na moji strani.

Vse skupaj se je začelo, ko je najprej zakašljal pralni stroj in zadržal žehto v svojem drobovju. Ker pralni stroji očitno ne poznajo urgence, je serviser prikolovratil čez tri dni, smrdljivo perilo je nekako potegnil ven, ampak upanja, da bi stroj še kdaj delal, ni bilo več. Ja saj je menda že dovolj star, je vzdihnil. Super. Očitno je s stroji tako kot z ljudmi – ko izdihneš, se žalujoči ostali tolažijo, da si bil vendar že dovolj star. Čedalje boj zaskrbljeno se sprašujem, kdaj približno je tisto »dovolj«, da se potem spodobi stegniti. Skratka, pralni stroj je crknil. Nakar je na kuhalni plošči ugasnil en plinski gorilnik in potem še drugi. Serviser je prišel že čez štiri dni in me radostno obvestil, da za ta model (saj je vendar že dovolj star) ni več rezervnih delov. Ima pa njegova firma posebno ponudbo – če kupim pri njih za 1000 evrov blaga, mi dajo 200 evrov popusta. Vljudno sem se zahvalila, ampak še zmeraj me žre – kaj pa če so rezervne dele vendarle imeli, pa bi radi samo prodali zaloge?

Šla sem torej na lov v trgovine z belo tehniko in zgroženo ugotovila, da varčni stroji energijskega razreda A s tremi plusi perejo in pomivajo trikrat dlje kot energijsko potratni, kuhalne plošče pa imajo namesto ličnih plinskih gorilnikov litoželezne dvajsetkilogramske rogovile, ki jih je treba občasno sneti in umiti. Kateri kretenski dizajner pa si je to izmislil, sem sitnarila okrog trgovcev, a so se branili, da oni niso nič krivi. Navsezadnje sem le našla eno in drugo in oboje je stalo v naši dnevni sobi. Mislila sem, da je glavnina problemov za menoj. Poklicala sem nekaj serviserjev in nazadnje staknila nekoga, ki je hotel kaj zaslužiti v doglednem času. »Ampak, poslušajte, a ste izmerila tisto luknjo, kamor gre pralni stroj, da ne bo preozka? Ker jaz je ne mislim širiti. Pa ventil za zapiranje vode, eni ga nimajo in potem teče po vseJ hiši. Poglejte, če je, ker sicer me ne bo,« je sitnaril po telefonu, o kuhalni plošči pa ni rekel nobene. Enako oziroma še bolj je bil siten, ko je prišel. Nič od prejšnjega pralnega stroja ni bilo prav, pipe so bile čudno obrnjene, ena cev je bila nasploh odveč, manjkalo je nekaj tesnil in ne vem več kaj še vse. »Kdo, porkaflek, vam je pa to zafušal,« se je jezil in potne srage so mu tekle po tolstem obrazu. Zaskrbljeno sem se ozrla h kuhalni plošči, če si hotel vzeti staro ven in dati novo noter, je bilo treba zlesti pod element, ki pa je bil vsekakor preozek za njegov trebuh. A me je takoj odrešil skrbi. »Kaj, a plinsko ploščo imate? Zakaj pa niste rekli? Jaz tega ne delam, ne vem, kje se plin zapre, nimam licence, sploh pa ne morem in ne znam,« je rjovel in namigoval, da morda nova plošča sploh ne bo šla v luknjo od stare. In kaj bo potem? On vendar ni mizar!

Potem sem na slepo poklicala nekoga drugega. Nič ni jamral, da česa ne ve in ne zna, nova plošča res ni šla v staro luknjo, pa jo je brez besed malce popilil in rešil stvar. Je pa bil precej dražji od prvega, kdo ve zakaj? Kakorkoli že, jaz še zmeraj sanjam o invazijah in podobnih katastrofah, ker se je začel zelo nenavadno obnašati pomivalni stroj. Ne morem se spomniti, kdaj smo ga kupili, zato ne vem, ali je že dovolj star.