Kavice, kuhančki, predstave in petarde
Prazniki so mimo ... Moram vam povedati, da sem si kar malce oddahnila.
Čeprav so mi seveda všeč, mi nikakor niso všeč nepopisna gneča v trgovinah, na cestah, nakupovalna mrzlica, obvezni kuhančki in podobno. Še ena stvar, ki mi nikoli ni bila všeč, so seveda petarde. Žal sem imela že kot najstnica zelo grdo izkušnjo z njimi. Nekega prazničnega dne sem se sprehajala po Novi Gorici. Še danes se živo spominjam, da sem imela obute temno rdeče kavbojske škornje, take »na špičake«, kot so jih takrat nosili rockerski šminkerji tipa Poison in Warrant. Skratka, s svojim obveznim walkmanom za pasom in slušalkami na glavi sem na ritem skladbe Bad Medicine korakala mimo slaščičarne. Kar naenkrat pa topa bolečina v nogi, dim ob meni, smrad po petardi ... Neki »frajer« mi je pod noge zalučal avstrijsko petardo, kot smo jih takrat imenovali. Ne vem, kaj je želel doseči s tem, vsekakor pa me je presneto prestrašil in poškodoval. Ko sem si sezula škorenj, sem na nogi zagledala precej globoko rano. Uf, kako boleče! No, od takrat me je strah petard! Zato mi je bilo kar precej neprijetno, ko so obiskovalci znanega lokala v prestolnici, ki je tik pod mojim oknom in ki zadnji zapre svoja vrata, vse noči naglas tulili in neumorno prižigali petarde! To so tiste slabe strani življenja v samem središču mesta.
Seveda imajo prazniki in življenje v središču Ljubljane tudi precej dobrih strani ... Zanimivost moje ulice je Mini teater. Tega sta leta 1999 osnovala Robert Waltl in Ivica Buljan, da bi okrepila ustvarjanje v »postdramskem« gledališču za mlado občinstvo. Tako blizu lokala, kjer se velikokrat dogajajo zelo moteče stvari, in obenem svetlobna leta daleč. Mini teater je resnično nekaj posebnega. Pripomogel je k temu, da so bili prazniki še bolj čarobni, kot bi bili sicer. Ves čas se je kaj dogajalo: predstave za otroke, delavnice, dedek Mraz, glasba, krasno okrašena ulica in prijetna glasba, ki je vsak popoldan nevsiljivo ovila Križevniško ulico. S kolegico Tejo Pelko sva si tako v Mini teatru ogledali premiero predstave Zgodovina nasilja Édouarda Louisa, ki jo je mojstrsko režiral priznani Ivica Buljan. Igralci Petja Labović, Benjamin Krnetić, Ana Dolinar Horvat, Robert Waltl in Boris Vlastelica so bili res izjemni, včasih se mi je zazdelo, da sem na odru z njimi, da sem del zgodbe, ki se je odvijala pred mojimi očmi, da čutim udarce, dotike, poljube ... Res, povsem sem »padla noter«, kot bi danes rekli. Po predstavi sem si privoščila kozarček v družbi igralske ekipe in poklepetala z njimi ... Za vas, dragi bralci in bralke, pa sem poklepetala tudi z enim od vidnejših slovenskih igralcev, ki ga sicer večina pozna iz simpatične oddaje Moja mama kuha bolje! in nadaljevanke Usodno vino. A Jan Bučar je veliko več od tega, pravi kameleon, ki je v preteklem letu stal na Špasovih deskah kot pingvin v veliki uspešnici Madagascar, na tržaških pa kot Klavdij iz Hamleta. Vmes je počel še ogromno drugih stvari, o katerih lahko preberete v intervjuju na strani 22.
Med prazniki sem si privoščila tudi dooooolgo kavico s krasno Jasno Kuljaj. Moram povedati, da je punca presneto brihtna, zelo zabavna in polna odličnih idej! Jasna nam je brez dlake na jeziku v velikem intervjuju povedala kar nekaj sočnih!
Naj vas še opomnim na našo postavno Karmen Klinc, ki se giblje tam, kjer se gibljejo znani Slovenci in Slovenke ter skrbno beleži, kaj se je kje pripetilo in kdo se je s kom družil ... Kar pokukajte v rubriko Klinc te gleda, na straneh štiri in pet – mogoče je ujela celo vas!
