Katero mnenje bo prevladalo?

Gledaliških skupin, ki so vsaka na svoj način poživljale precej dolgočasen abonentski sistem institucionaliziranih gledališč, je bilo kar precej.

Lado Kralj je s Petrom Božičem vodil uspešno gledališko skupino Pekarna. Mislim, da je to edina skupina, s katero nisem sodeloval. Zelo pa sem se zbližal z Glejem, kjer je v dvorani Marijanišča o novem teatru razmišljal Zvone Šedlbauer in še kdo. Recimo takrat mladi Vinko Möderndorfer. Tam sva z Aljo Tkačev sodelovala z Ionescovimi Stoli. Alja jih je prevedla in igrala Starko, jaz sem režiral in igral Starca. To je bila zanimiva predstava, za katero mi je žal, da nisva z Aljo imela denarja za fotografa, ki bi lahko fotografiral vsaj najina kostuma. Izmislil sem si in tudi v resnici dal izdelati oba kostuma, ki sta bila del celote, oblečene v odpadni til, ki sem ga izprosil kot odpadek v tovarni tekstila, kjer je služil kot podloga, na kateri tiskajo barvaste vzorce. Realizirala jih je zagrebška profesorica šole za tekstil Ana Roth. Tudi za nemega prihajajočega govornika v končnici Stolov sem našel posrečeno rešitev. Predstavljal jo je sin sodelujočega inspicienta Janko Benedičič, ki je bil bodybuilder. Ta je v tišini prikazal enega od tekmovalnih nastopov za razkazovanje mišic. Glej v dvorani Marijanišča je bil eden glavnih takratnih teatrov, kjer smo lahko udejanjali svoje gledališke in tudi literarne večere. Z Ionescom sem se še dvakrat spopadel tudi v Drami.

Z Dušo Počkaj sem v sezoni 1970/71 režiral in igral Učno uro in samo režiral Kralja, ki umira. Na Učno uro sem ponosen in z njo zaznamovan. Saj imam še danes grdo znamenje na nosu od v dramski maskirnici narejenega lepila, s katerim sem za vse predstave, ki jih je bilo najmanj trideset, na nos lepil polovičko namiznoteniške žogice kot profesor klovn. Kralj umira je imel v Lapajnetovi sceneriji in z vlogo Kralja, ki ga je igral Janez Albreht, manj uspeha. Nič čudnega. Ionesco zahteva za svoje igre igralce, ki so izvežbani samo za njegove predstave. To pa bivši prvak Mestnega in kasnejši igralec Drame in jaz kot režiser nisva bila. V Parizu je imelo neko gledališče Ionescovo Plešasto pevko na sporedu kar precej sezon!

Pri nas je podobne igre, ki temeljijo na igranju z besedami in pojmi, pisal pokojni Peter Božič. Prisegal je, da o Ionescu ni vedel nič, na Odru 57 pa ga je poskušal neuspešno uveljaviti Žarko Petan. Ionesca, ki je obiskal Ljubljano, sem tudi osebno spoznal v Pen klubu. Tej podobnosti pisanja bi gotovo rekel: »Kakšna koeksidenca!« Seveda po francosko! 

Ravnatelj Drame Slavko Jan se je počasi začel poslavljati. Zmanjkovalo mu je energije ob vseh različnih in nepotrebnih dramskih peripetijah, ki jih ni bilo malo. Predsednik gledališkega sveta Dušan Pirjevec mu je predlagal zasluženo upokojitev in z odlikovanjem in častmi se je Slavko Jan res upokojil.

Nastala je pričakovana praznina, ki so jo zapolnjevali mnogi vedeji. Po vedejevskih časih so bili za direktorje izbrani ali določeni Bojan Štih, Polde Bibič in Janez Šenk, za katerega mi je njegov sošolec rekel v šali: »Ravno pravi človek je, ki bo uredil vašo zmešnjavo. Operirani boste gotovo. Zdaj je samo na vas, da se odločite. Ali z narkozo ali pa brez.« Ta izjava me v današnjem času, kadar se pogovarjamo o kulturi, velikokrat spomni na to Šenkovo obdobje. Zakaj že?

Vsekakor se teh časov, ki so vplivali tudi na moje privatno življenje in me obenem za osem let onesposobili za kreativno nadaljevane kariere v Drami, ki sem jo slavno začel Virginio Woolf in Kreonom v Smoletovi Antigoni, nerad spominjam. Politika je bila v vsakem primeru že močno vmešana v naša umetniška dogajanja. Vedno bolj sem tudi jaz postajal »homo politicus«, kar najmanj od vsega znam in razumem. V Drami sem dosegel najnižjo točko v svoji karieri. Dodelili so mi »častno« vlogo nosilca klavirja, v kateri sva v paru nastopala z našim garderoberjem Vidom. Skupaj sva v abonentski predstavi Junona in pav v gledaliških delavnicah izdelan klavir nesla čez veliki oder in občinstvu dala vedeti, da sem izločen iz prve igralske garniture.

Zaradi vsega tega sem iskal nove možnosti. Začel sem premišljevati o precej velikem skladišču kulis, ki se je nahajalo na levi strani glavnega odra. Vhoda v ta prostor sta bila oba namenjena le članom Drame. Eden je bil takoj pri vratarnici, drugi pa v notranjem predodrskem prostoru, kjer so igralci čakali na nastop in kjer je bilo spravljeno pohištvo in predmeti za hitre spremembo na velikem odru. Iz tega skladišča sem z dovoljenjem vodstva naredil znameniti Levi oder, na njem pa 27. decembra 1974 premierno uprizoril svojo priredbo Cankarjevih satiričnih tekstov pod imenom Veselica v Blatnem Dolu.

To obdobje krize Drame, ki je v glavnem že raziskano, prepuščam zgodovinarjem in piscem biografij. Kot berem, ga v glavnem opisujejo tako, kot se večinoma opisuje neprijetne čase in nekatera zgodovinska dogajanja pri nas. Previdno. Razlag je lahko več, dokumentov ni, izbereš si iz nabranega, kar ti odgovarja, in čakaš, katero mnenje bo prevladalo. Tako bomo imeli vsi prav. Mogoče celo jaz.