Amanda Abbington, Martin Freeman Svet24.si

Zvezdnica z možem otrokoma zadala nepopravljivo ...

princ-charles, camilla-parker-bowles Svet24.si

FOTO: Princ Charles in Camilla ganjena do solz

anica miha bidar policija1 Reporter.si

Incident pred parlamentom: "Napiši mi kazen, boli...

protest, dijaki, sojenje, maribor Svet24.si

FOTO: Dijaknija na sodišče, Mariborčani na ulico

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Objavljamo dokument o razdelitvi BiH, ki ga išče...

Ana Soklič Odkrito.si

Za Ano Soklič bo usodna številka 2

hana rodić3 Njena.si

Takole je Hana Rodić shujšala 12 kilogramov

Kolumna
KAKŠNA POTRRRATA!

KAKŠNA POTRRRATA!

Jurij Souček, 25.03.2021 10:56:11

Jurij Souček (odlomki iz nastajajoče avtobiografije)

Delite na:

Kmalu po obisku Vena Pilona je na vrata potrkal tudi Janez Negro, tihi ambasador za v Parizu izgubljene Slovence in kasnejši dramaturg ljubljanske Drame. Večkrat naju je povabil k sebi domov in nama predstavil madame Jeanette in psičko Joto, postregel s pečenim piščancem ali govedino. Ti obiski so bili dragoceni, saj sta on in Jeanette, ki je bila poklicna vizažistka pri filmu, poznala veliko igralcev in sta nama strokovno svetovala, katerih predstav ne smeva zamuditi. Vse te dogodke ožemam samo zato, da lahko povem zgodbo, ki se mi je dogodila malo pred božičnimi prazniki, ko sem vendar prejel Skladovo nakazilo. Za slikarja Pilona je veljalo, da je bil v privatnem življenju skromen človek. Celo skopuški. Pohitel sem z vračilom posojila in bil srečen, da bom izposojeno vsoto, ki me je rešila, da nisem postal eden od mnogih pariških klošarjev, lahko vrnil. Dan pred božičnimi prazniki sem ga v zahvalo za posojilo, ki ni bilo prav majhno, v njegovi kavarni povabil na kozarec vina. Mislil sem, da se bova po slovensko malo poveselila. Da bi lahko nazdravila, sem naročil dva kozarca črnega vina. Pogledal me je, si prižgal pipico, izdelano iz koruznega storža, in zabrundal: »Kakšna potrrrata!« In s tem sva krokado končala. Zgodbicam, ki jih včasih pripovedujem prijateljskim druščinam, tudi ne sme manjkati spomin na vsakdanje nakupovanje hrane, ki finančno ni smelo presegati dnevno limitirane vsote znamenitih enajstih frankov.

Po navadi sem kupoval hrano v večji trgovini, kjer sem si lahko mirno prej ogledal označene cene in jim počasi in korakoma sledil v smeri nižanja. Nekega dopoldneva sem sledil konzervam, ki so po vrsti zniževale cene. Od deset frankov na devet in osem, sedem do dveh frankov na koncu police. Cena se mi je zdela primerna, dokler zadnje konzerve nisem vzel v roke. Z velikimi črkami je pisalo, da je v njej HRANA ZA PSE. Obrnil sem se in naredil par korakov v nasprotno, človeško smer, kjer sem končno našel nekaj, kar sva lahko pogrela na električnem rešoju z eno ploščo, ki sva ga skrivala v kovčku, kar je bilo po hišnem redu seveda prepovedano. In se tudi ni dalo zlahka uresničiti. Hišna varovalka je bila namreč previdnostno naravnana, da je pri vsaki dodatni povišani obremenitvi povzročila avtomatsko izključitev celega nadstropja. Tudi vonj hrane, ki se je grela na plošči kuhalnika, je po navadi hitro privabil skrbnico! V takem primeru sem pod špranjo vrat nastavil prižgano indijsko dišavno palčico, ki je delovala ravno toliko časa, da sta se lahko pogreli dve hrenovki, kupljeni pri mesarju čez cesto. Ko smo že pri trgovcih, bom omenil tudi trgovca z vini, ki je imel svojo trgovino z vini blizu nas. Pri njem sem včasih kupil cenejši beaujolais ali postiglion zase in bordojca za obiske pri Negru. V zvezi z njim sem doživel nakup, ki si ga bom zapomnil. Bližali so se novoletni prazniki in tudi midva sva hotela za praznike odpreti steklenico šampanjca. Nič lažjega kot to. Skočil sem čez cesto, da bi jo kupil. Takrat je trgovec z vini zaživel in me najprej vprašal, katero znamko šampanjca želim. Ker nisem poznal druge tuje znamke kot imenitni, a zame predragi Moët & Chandon, sem bil v zadregi. Pri priči je trgovec pričel predavati o šampanjcih in jih tudi kar nekaj vrst znosil na pult, da je predavanje lahko praktično podkrepil. Ko je opazil, da vsega, kar mi je razlagal, ne razumem, je prekinil predavanje in rekel: »Gospod, ker vidim, da niste poznavalec šampanjcev, vam priporočam, da za praznike spijete steklenico boljšega vina tiste sorte, ki ga po navadi kupujete pri meni, in uživate v tem, kar že poznate.« Zavil mi je steklenico boljšega bordojca, pa sva bila zmenjena. Sommelierstvo je menda vsem Francozom že kar prirojeno. Je pa naporno.

Vsekakor je bil Pariz v časih moje gledališke radovednosti zanimivo mesto. Precej tega, kar se je za gledališče zanimivega dogajalo, se je godilo tam. V Parizu so se zbirali dramatiki z različnih koncev sveta. Tam so razmišljali o tem, kako bi začeli novo razumevanje gledališke umetnosti. Pojavil se je Arto s teorijo gledališča panike, pridružil se je Ionesco, ki je z navidezno zmedenim besedičenjem postavljal temelje novi komediji, in pridružili so se mu posnemovalci, ki so uspešno in s predstavami uresničevali zamisli o drugačnem gledališču. Nastajala so manjša gledališča, v katerih so igralci z drugačnim načinom igre, stran od realizma, ustvarjali nov tip teatra. Tudi pri nas je žlahtni realizem že malo utrujal, saj se je pojavila televizija, predvsem pa dramatika, s katero realistične igre preprosto ni bilo mogoče uskladiti. Pri nas je neskladje občutil predvsem Oder 57,ki je domoval v Križankah, kjer sta bila hišna pisca Peter Božič, slovenski Ionesco, in Primož Kozak, predstavil pa se je tudi Dominik Smole z Antigono, v kateri sem igral vlogo vladarja Kreona. Vlogo sem oblikoval brez velike gestikulacije, medmetov in raznih realističnih dodatkov, vzdihovanja, kašljanja, smehcev in prvič s svojim normalnim, nepopačenim glasom. Predstava je uspela in se po kratkem premoru preselila v Dramo. Leta 1961 je zmagala na največjem jugoslovanskem gledališkem festivalu Sterijino pozorje v Novem Sadu. Dominik Smole je dobil nagrado za besedilo, jaz pa za Kreona. Dominik je bil nagrajen z denarjem, jaz pa s priznanjem, častjo in diplomo ter opazko predsednika komisije Josipa Vidmarja, da ta nagrada prihaja zame prezgodaj. Dominik si je z nagrado kupil moped, s katerim se je prevažal po Ljubljani, jaz pa gledam v diplomo, ki mi pomaga ožemati možgane.

Svet se je vrtel naprej, rojevala se je televizija, psihološko igro je teatru ukradel film … V Parizu sta se uveljavljala R. Dubillard s komedijami, ki so me zanimale, kot na primer Naivne lastovke, in tudi F. Arrabal z igro Arhitekt in asirski cesar. Obe besedili sem našel v Parizu in ju prinesel domov v Ljubljano.

***null***