Kako spremeniti katastrofo v umetnost preživetja

Pisatelji, pesniki, slikarji, kiparji, skladatelji, dramatiki, scenaristi in režiserji so vsak na svoj način predstavljali ljudem duhovna sporočila posameznih katastrof. Umetnike so pritegnile strahote vojn in velikih nesreč, množična umiranja zaradi lakote in bolezni ali dramatičnost naravnega dogajanja. Toda ni umetniškega dela, ki bi me tako pritegnilo kot Splav Meduze. Slikar Theodore Gericault (1791–1824) je bil sodobnik velike pomorske katastrofe, katere sporočilo je upodobil na presunljiv način. Brodolomci na splavu sredi besnečega oceana izražajo skrajna človeška čustva, ki segajo od borbe za preživetje do vdanosti v usodo, od upa do brezupa. Slika je še kako sporočilna za sedanji čas. Bodite pozorni, kako so posamezni dogodki, ki so vodili do tragedije, podobni današnjemu dogajanju.

Junija 1819 je skupina štirih francoskih ladij odplula proti senegalskemu pristanišču Saint-Louis, ki so ga Angleži podarili francoskemu kralju. Že med plovbo so se ladje razkropile, saj kapitani niso obvladali osnov navigacije. Razlog: imenovani so bili zgolj zaradi politične pripadnosti. Fregato Meduza, na kateri je bilo 365 ljudi, je nesposobni kapitan usmeril v plovbo tik ob obali, čeprav ga je častnik opozoril, da se bližajo čerem in je že vidna morska trava. Nasedli so na mirnem morju, ob jasnem vremenu, in to ob plimi. Ob oseki se je nasedla ladja nevarno nagnila. Ker reševalni čolni niso zadoščali za vse potnike, je padla odločitev, da bodo zgradili splav, ki ga bodo čolni odvlekli do obale. Splav so dogradili, ravno ko je voda zalila notranjost ladje. V čolne so vkrcali pomembneže, raja pa je bila potisnjena na splav. Posadka na splavu je štela sto petdeset mož, toda že po petdesetih vkrcanih se je splav potopil meter globoko. Ko so odvrgli velik del zalog hrane in vode ter dodali še stotnijo brodolomcev, je bil splav ponovno meter pod vodo. Čeprav se častnik, ki naj bi prevzel poveljstvo nad splavom, ni hotel vkrcati, je bil dan znak za odhod. Splav so vlekli štirje čolni, toda že na razdalji dveh morskih milj od nasedle ladje so s čolnov presekali vrvi in prepustili nesrečnike do pasu v vodi na splavu brez vesel in krmila. Začel se je pekel. Viharno morje je odplaknilo večino zalog hrane in vode, izbruhnilo je grozovito nasilje, vrstili so se krvavi spori in upori, splav je bil prekrit s trupli, da so jih odmetavali v morje, številni so se sami vrgli v valove. Tretji dan je bila le še polovica preživelih, zato se je splav vzdignil, tako da jim je voda segala do kolen. Izbruhnil je kanibalizem in zadnji umrli je postal hrana za preživele. Petnajsterica zdravih je sprejela odločitev, da če hočejo preživeti, morajo vse bolne in ranjene, bilo jih je trinajst, ubiti in vreči v morje. To so storili in zadnjih petnajst je po dogovoru vse orožje odvrglo v morje. Živeža jim je ostalo le še za šest dni. Deseti dan se je skupina njih napila vina in se odločila za samomor med morskimi psi, ki so obkrožali splav. Toda morski psi jih kot po čudežu niso hoteli požreti. Trinajsti dan so na obzorju ugledali ladjo in za pol ure ponoreli obtičali med upanjem in grozo. Potem je ladja izginila, vendar se je čez nekaj ur nepričakovano spet pojavila in jih rešila. Oblast je na vse načina poskušala preprečiti, da bi katastrofa prišla v javnost. Pri trinajstih je kupila molk, toda dva preživela sta, kljub ponujeni visoki podkupnini, novembra 1817 objavila poročilo o dogodkih. Slikar se je sestal z njima in zbral vse potrebne podlage za svojo mojstrovino, ta je bila končana julija 1819. 

Mi, potniki na ladji norcev

Theodore Gericault ni želel poudariti političnih motivov (nesposobnost in podkupljivost oblasti, brezbrižnost vladajočih do ljudstva), podob delirija in norosti, šokantnih prizorov umorov, samomorov in kanibalizma ali dramatičnega trenutka rešitve. Vse to bi v sedanjem času nihilizma upodobila postmoderna umetnost ali prikazali množični mediji, ki se naslajajo ob nasilju. Nasprotno, slikarjevo sporočilo je umeščeno v prostor, kjer poteka razcep med upom in brezupom, v katerega lahko kadarkoli zapade katerikoli človek. Bodimo pozorni, slika ni dokumentarna, saj na njej ni petnajst, temveč dvajset oseb. Pet jih je slikar dodal zaradi kompozicije motiva in prikaza vzdušja razpoloženja brodolomcev. Če pogledamo sliko, prepoznamo šest upajočih, šest brezbrižnih in osem neodločenih. Upajoče simbolizira mož, ki, stoječ na zaboju, maha s cunjo, v brezup potopljene pa starec, ki je s hrbtom obrnjen proč od živih in je edina oseba, ki zre v gledalca slike. Njegova drža kaže popolno vdanost v usodo, neizmerno žalost in brezup. O čemer koli že tuhta starec – njegova navzočnost na sliki je enako močna kot sila mahajočega s cunjo. Signaliziranje ladji na obzorju se zdi jalovo, in slepa sreča, ki odloča o usodi preživelih, zato še bolj strašljiva. Ali je ladja resnična ali zgolj privid? Kolikšna je sploh verjetnost njihovega preživetja?

Slika je odvezala vrv sidra zgodovine in postala večno sporočilo ljudem. V morju, kakor tudi v svojem vsakdanjem življenju, vsi lahko postanemo brodolomci, v katere pljuskata upanje in obup. Mahamo nečemu, kar nam morda nikoli ne bo prihitelo na pomoč. Zdaj si na drugačen način predstavljamo strašne muke tistih na splavu in spoznamo, da tudi mi lahko postanemo brodolomci življenja. Še več, zdaj Oni postanejo Mi v upu in brezupu. Mi, potniki na ladji norcev. 

Novo renesanso duha

Toda kako izstopiti iz ladje norcev, ne da bi končali kot brodolomci na splavu Meduze? Pisatelj Carlos Fuentes postavlja vprašanje, na katero moramo najti odgovor: »Kako najti izhod iz narave, ne da bi jo pri tem morali žrtvovati, in kako vstopiti v zgodovino, ne da bi pri tem postali njene žrtve?« Naj nam bo vodilo Fuentesovo spoznanje: »Tragedija modernega sveta je pravzaprav odsotnost tragedije. Njeno izpraznjeno mesto je zavzel zločin, kar vodi naravnost v katastrofo.« Jasno, da katastrofa, ki je zgolj uničenje, ne more postati tragedija. Za to namreč potrebuje čas. Sodobni svet pretresa konflikt vrednot, ki je najočitnejši med ekologijo in ekonomijo. Če je ekologija veda o življenju planeta Zemlja, bi morala biti ekonomija stroka dobrega gospodarja na tem našem edinem domu. Pa to ni, ker temelji na brezobzirnem tekmovanju za omejene planetarne vire, kar vodi naravnost v propad civilizacije. Morda bomo to pravočasno spoznali in takrat nobeden izmed nasprotnikov ne bo uničil svojega nasprotnika, temveč se bosta v tragediji spojila drug z drugim. S tem se bo grozeča katastrofa preoblikovala v spoznanje, izkušnja pa v usodo. Moralo tragedije je oznanil Ajshil v Prometeju: »Vse, kar obstaja, je pravično in nepravično hkrati in v obeh primerih upravičeno.« Tragedija ne loči med pravičnim in nepravičnim, ker sta oba enako upravičena. Toda na Zahodu je tragedijo zamenjal zločin, ki se kaže kot zgodovina nekaznovanega nasilja nad naravo in človekom. Ubili smo to, kar smo nekoč bili, da bi postali to, kar nismo nikoli bili.

Kako izstopiti iz časa zločina in doživeti tragično nravno katarzo? Humanist Erazem Rotterdamski (1466–1536) je v Hvalnici norosti (1509) kritiziral srednjeveški absolutizem vere in razsvetljenski absolutizem razuma. Oba absolutizma sta zanj norost, kajti dogmatičnost je spridila tako vero kot znanost. Danes svet pretresajo absolutizmi ideologij in verskih fundamentalizmov, znanost zaradi moči in prevlada strojev nad človekom, zato znova potrebujemo kritično zavest. Obnoviti moramo tragični čas, v katerem se nasprotne vrednosti med sabo ne izničijo, temveč se v katarzi rešijo. Moramo preseči čas zločina. Za to pa potrebujemo novo renesanso duha z novimi utopijami (Thomas More) in novim konceptom Vladarja (Niccolo Machiavelli). Carl G. Jung nam svetuje možnost, da se izognemo bližajoči se katastrofi – spoznajmo resnično vrednost modrosti in zadovoljstva. Saj navsezadnje iščemo ves čas samo to dvoje, ali ne? Izdelovalec orodij mora sobivati s pripovedovalcem zgodb. To je pot, ki bo preko obnove lokalne skupnosti, oživljene solidarnosti in sočutja ter simbioze z življenjem planeta vrnila človeku izgubljeno dostojanstvo in svetost sveta.