Kako sem poslušal subliminalno glasbo in sestre Haim
Robert Waltl
Na YouTubu sem izbral subliminalno glasbo, zvoke, ki me sproščajo. Vsak dan je vse več strani, ki ponujajo posebno glasbo za boljše spanje, relaksacijo. Zvenijo kot glasba, ki jo včasih slišimo v spa salonih ali centrih za masažo. Niti sam nisem prepričan, ali zares delujejo ali sem bolj naklonjen ideji, da me bodo razpoložile in s svojimi frekvencami oddaljile od vprašanj, ki me obsedajo.
Malo preden sem začel pisati kolumno, je predsednik vlade v čivku razglasil tridesetdnevno epidemijo. In spet ne vemo, kaj vse to potegne za seboj. Bral sem, kako so ukrepi, ki jih objavljajo v Nemčiji, jasni vsakemu državljanu. Pri nas pa so vse drugo kot transparentni. Izzivajo občutek strahu in nemoči. Kot da jih piše sam Orwell.
Vsi že vemo, da so zaprta vsa gledališča v Sloveniji in da je bilo že na samem začetku ugasnjeno Borštnikovo srečanje. Jasno mi je, da je globalna pandemija resna stvar. Pa se vseeno sprašujem, kako je mogoče, da so gledališča odprta v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Srbiji, na Hrvaškem, pri nas pa so zaprta kot prvi ukrep vlade.
Ko se govori o ukrepih, ki se sprejemajo, se omenja beseda zabava. Ne kultura, ampak zabava. Samo zato, da bi ukrepi zveneli resno in da bi beseda zabava pomenila, da se ukrepi kršijo.
Zakaj gledališče ne šteje za zabavo v sosednjih državah?
Burgtheater na Dunaju, ki ga vodi »naš« Martin Kušej, redno izvaja svoj program na vseh scenah, pa vemo, da ni epidemiološka slika v Avstriji niti najmanj bleščeča.
Sinoči je, kot vidim na internetu, v Zagrebu, v Hrvaškem narodnem gledališču igrala čarobna baletna predstava Smrt v Benetkah, ki jo je koreografirala naša sijajna Valentina Turcu iz Maribora.
V Burgtheatru in HNK sta zasedena dva sedeža, med njima pa je samo eno prosto mesto, medtem ko so bile mere pri nas že do sedaj veliko bolj stroge in drastične.
Moj prijatelj Raul Fernandez, francoski igralec z nikaragovskim poreklom, ki je nastopal v Mini teatru in recitiral Tomaža Šalamuna v španščini, je sinoči na Facebooku objavil fotografije iz predstave Zapiranje ljubezni (v Mini teatru jo igrata Pia Zemljič in Marko Mandić), ki trenutno igra v Caenu, na severu Francije. Dvorana je dobesedno polna do zadnjega kotička, publika pa nosi maske. V Franciji se, kot veste, ob 21.00 začne policijska ura, ampak celotna scena se je temu prilagodila in predstave se začenjajo prej. Gledališča se ne zapirajo. Vstopnica iz gledališča je tudi dokaz za policijo, da ne kršiš policijske ure.
Nikjer v Evropi se ni pokazalo, da bi se publika okužila v takšnih okoliščinah, kot so v gledališčih. Enostavno, disciplinirano se gledajo predstave, saj je narava opazovanja gledališke predstave, za razliko od partijev, zabav, rojstnih dnevov, porok, statična. Za razliko od cerkvenih svečanosti, na katerih se premikajo mase ljudi. Ljudje v gledališču urejeno zasedejo svoje sedeže in na njih ostanejo mirni do zaključka kulturne prireditve.
Minister za notranje zadeve obenem zasmehuje protestnike, ki so v veliki meri tudi iz vrst kulture, da so »prikoritniki« in da ne marajo dela, da so navajeni samo dobivati državna sredstva. Z retoriko smo se tako vrnili v neke nesrečne čase, ko so umetniki veljali za lenuhe in degenerike, in potem so zelo blizu tudi časi zla z dejanji, ko je treba z nami tudi fizično obračunati.
Minister pravi, da se mu javljajo ljudje, ki jim je dovolj protestov. Kakšen način pa je to, odzivati se na glasove z ulice, anonimne prijave? Poslušam svojo glasbo in poskušam delati projekcije in plane za Mini teater v tem mesecu, ko bomo spet prisilno zaprti. Pa smo ravno po tako dolgi pavzi končno spet začeli delati, ponovno smo vzpostavili kontakte z gledališči, kulturnimi domovi, šolami in vrtci po Sloveniji. Ta teden bi naj v Krškem igrali Korenčkovega palčka, v Novem mestu pa Naj bo konec lep. Najbolj pa mi je žal, da naša predstava Sin Floriana Zellerja, tako kot tudi ostale predstave, ne bo prikazana na Borštnikovem srečanju. Pa kasneje kar pet dogovorjenih predstav v Murski Soboti.
Tako srečen sem, da je Eduard Miler s to režijo pokazal svojo vrhunsko režijsko umetnost, kaj šele Polona Juh, Branko Šturbej, Saša Stošić Pavlin in Gašper Lovrec. Zeller je nedavno sam režiral film po svoji drami Oče, upam, da ga bomo lahko kmalu videli.
S to predstavo in predstavo Vsi ptice, ki se jima bo kmalu pridružila še Pride konj v bar Davida Grossmana, je Mini teater nekako vstopil v novo fazo, v kateri smo želeli igrati resnično vrhunske tekste s prav tako vrhunskimi igralskimi zasedbami.
Da se še malo pohvalim, za predstavo Vsi ptice, ki smo jo na srečo uspeli odigrati kar petkrat pred zaprtjem gledališča, sem dobil toliko komplimentov kot še nikoli do zdaj. Tako za predstavo kot tudi jaz za vlogo Davida. Mislim, da smo ljudem nesebično odprli vse emotivne kanale, da se nismo niti v enem samem elementu »šparali«, da jih srčno odigramo, istočasno pa smo s tekstom predstavili nekaj zanimivih zgodovinskih podatkov. Odločil sem se, da bom te prelepe komentarje, ki prihajajo k nam od meni tako ljubih ljudi, kot so Boris Cavazza, Petra Pogorevc, Mojca Kreft, Karin Košak, Aleksandra Žerjav, Saša Šavel, Zdenka Badovinac, Roman Uranjek, objavljal na naših družbenih omrežjih.
Oni so smerokaz ljudem, ki spremljajo gledališče, da pridejo pogledat predstavo. Njihova izkušnja, senzibilnost sta garancija, da boste tudi vi doživeli nekaj posebnega.
Tudi sam sem doživel nekaj posebnega, gledajoč novi spot benda Haim. Režiral ga je hrabri inovator Paul Thomas Anderson. Haim je meni zelo ljub ameriški pop rock bend iz Los Angelesa. Sestavljajo ga sestre Este, Danielle in Alana Haim. Odrasle so v glasbeni družini, instrumente pa so, ob vodstvu staršev Motija in Donne, igrale že od malih nog. Njihov oče Moti, bivši izraelski nogometaš, je bil tudi sam glasbenik. Poglejte ta fenomenalni video za pesem Man From The Magazine, v katerem očarljiva sestra strankam prodaja košer klobase in humus.
