Kako sem doživel veliko srečo
Robert Waltl
Cel dan mi mineva kot v lahkotni meglici. Spal sem dalj kot običajno, srečen na način, da sem fizično občutil zadovoljstvo. Kot da mi je nekdo vbrizgal veliko dozo serotonina. Danes ima naša Umbra četrti rojstni dan. Kot otrok sem imel psa, potem pa dolgo časa ne. Zmeraj je bil neki napačen razlog. Veliko dela, obveznosti, poznih nočnih predstav, potovanj v tujino. Zdaj se mi zdi, da je Umbra, ta mali italijanski vodni pes, od vedno tukaj. Navadila me je na svoje sprehode, na male muhaste želje, ki ji jih moram izpolnjevati, na tisto srečo, s kakršno se oglaša, ko te zagleda po kratkem, že enournem izostanku. In Umbra mi je danes dala svojo dozo sreče.
Sinoči smo imeli prvo od dveh premier predstave Vsi ptice Wajdija Mouawada. Pogosto sem jo spominjal v svojih kolumnah. Pripravljati smo jo začeli junija in nadaljevali do konca julija, pa potem spet konec avgusta in bi s premiero morali priti pred občinstvo v prvih dneh septembra v Plečnikovem preddverju Križank. Covid nam je to preprečil, medtem se je poletje prevesilo v jesen in nismo več mogli igrati na odprtem prizorišču, pa smo se preselili v Križevniško cerkev. Po premieri ni bilo velikega slavja, samo najožja ekipa. Nazdravili smo, se spominjali začetkov, pa tudi nekaterih pomembnih in lepih dogodkov v teh dvajsetih letih, odkar obstaja Mini teater. Producirali smo številne predstave. V državi in mestu, kjer se v kulturni infrastrukturi že dolgo ni ustvarilo nekaj novega, ampak so se v glavnem samo urejale in krpale stare stvari, smo naredili nov teater, ki ni samo to. Ljudje si gledališča zamišljajo kot prostor, kamor se prihajajo sprostit, razvedrit, zabavat, uživat v nekih estetskih dosežkih. Za mene je Mini teater veliko več. Hiša, dom, delavnica, v kateri ustvarja marljiva skupina igralcev, režiserjev, kostumografov, scenografov, kompozitorjev, koreografov, tehnikov, administratorjev, krojačev in šivilj, mizarjev, ključavničarjev. Namesto sive Križevniške ulice je Mini iz nje naredil ulico poezije. Lahko jo berete na klopeh, doživite v našem gledališču. Sinoči smo, in to ravno v času korone, izvedli svojo morda najbolj zahtevno predstavo sploh. Medtem ko se tudi velika gledališča v državi in po svetu zmeraj bolj približujejo malim formam, ima predstava Vsi ptice celo devet igralcev.
Ivica Buljan je znal vedno v pravem trenutku izbrati predstavo, ki je Mini teater ločila od ostalih. Na naših začetkih je to bil Koltes, potem izkopani diamant Sneguljčica pri nas takrat slabo poznanega švicarskega pisatelja Roberta Walserja, prvič izvedeni Macbeth Heinerja Müllerja ali Zapiranje ljubezni Pascala Ramberta s Pio Zemljič in Markom Mandićem.
Po sinočnji in nocojšnji premierni izvedbi verjamem, da smo naredili ogromen podvig. Ovacije so trajale več kot deset minut. In lahko bi navedel vse elemente, ki to predstavo delajo posebno. Scenografijo Aleksandra Denića, mojega prijatelja, ki je bil že nekajkrat izbran za najboljšega scenografa v Nemčiji. Za nas je ustvaril neverjetno instalacijo, ki vpisuje Davidovo zvezdo, znak judaizma, in islamski oktagram. Pa kostume v črnem Alana Hranitelja, našega najboljšega kostumografa s svetovnim slovesom, pa glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja, ki je ustvaril čudovito atmosfero in oblikoval sijajen song v hebrejščini. Z nami je delala dramaturginja Diana Koloini, ki nas spremlja od samih začetkov. Njeni nasveti so dragoceni, njena opažanja zmeraj lucidna. Tu sta prijatelja Metka Golec in Miha Horvat, Toni Soprano Meneglejte in Sonda Trinajst, kot se imenujeta v umetniškem svetu. Onadva vedno oblikujeta tako posebno luč in video, da se naše predstave razlikujejo od vseh ostalih.
Jaz v predstavi igram obsesivnega judovskega očeta, ki svojemu sinu ne dovoljuje, da bi bil v zvezi s punco, ki jo ljubi. Sina igra mladi Gal Oblak, močen igralec, izjemne pojave, inteligenten, z močnim izrazom, njegovo punco arabskega porekla pa Lina Akif, topla, mlada oseba, igralka, ki je povsem predana svojemu poklicu. Mojega očeta, ki je preživel holokavst, se preselil v Izrael pa se spet vrnil v Nemčijo, igra legendarni Ivo Ban, moj rojak iz Slovenj Gradca, umetnik, ki sem ga občudoval že od mladih nog. Njegovo bivšo ženo Leo igra še ena mitska pojava, Milena Zupančič, ki je pri nas v Mini teatru že leta kot v svojem domu. Mojo ženo igra Nataša Barbara Gračner. O njenih bravurah se je včeraj veliko govorilo. Francoska veleposlanica Florence Ferrari mi je po predstavi očarana govorila o tej ognjeviti, prelepi in kultivirani divi z vulkansko energijo. Izraelsko vojakinjo igra sijajna Saša Pavlin Stošić, lepotica rasnega videza, hrabra performerka, divja mačka. Aleksandra Balmazović je včeraj zablestela kot doktorica in novinarka, naš Jose, ki je že tolikokrat igral v Mini teatru, da je postal že njegov zaščitni znak, pa je bil afriški ambasador, ki je ugrabljen končal pri rimskem papežu. Predstava Vsi ptice je družinska drama, polna skrivnosti, z neverjetnimi obrati, ki bodo presenetili publiko. Je izjemno emotivna. Sam še nikoli nisem igral vloge, podobne Davidu, ki se iz ekstremista spremeni v nežnega očeta, ki obožuje svojega sina in v tem pretiravanju izgublja vse meje. Čestitke, ki smo jih dobili od kolegov na premieri, Zvezdane Mlakar, Benjamina Krnetića, Nika Goršiča, Olge Kacjan, Marinke Poštrak, Mirjam Drnovšček, Petre Pogorevc, Petra Srpčiča, Vladimirja Jurca, Maje Blagovič, Marjete Gregorač, Aleksandre Žerjav, Karin Košak, zelo godijo. Pa od Mladena Dolarja, Aljoše Pužarja, Katarine Kresal, Mira Senice, Janeza Pergarja, Darka Brleka, Mateje Demšič. In vse to ne bi bilo mogoče brez pomoči Tomislava Čizmića, predsednika uprave Mercatorja, ki je že od začetka podprl ta izjemno zahtevni projekt.
Rože, zahvale, vino, torta, burek.
Ganjenost, smeh in solze pri publiki pa so zame največja nagrada. Zato moje telo zadnja dva dni tako izloča serotonin. Vem, da je sreča v današnjem času tako zelo želena in tako zelo redka stvar. Vabim vas, da si ogledate Vsi ptice in da jo doživite.
