Kako počistiti slovensko socialo?

Za otroke torej znamo nekako poskrbeti, niti krizno obdobje med letoma 2010 in 2014 nam ni prišlo do živega. Se pač očitno znajdemo, ko gre za naše potomstvo, kako pa kaj poskrbimo za njihove starše in, bog pomagaj, za stare starše?

O dedkih in babicah z nizkimi pokojninami, ki imajo zelo malo možnosti, da bi se kdaj prebili v dom za starejše, ker so na dolgih čakalnih seznamih, zadnje čase več govorimo in pišemo. In če imajo srečo, da mesto v domu dobijo, številni niso prav nič zadovoljni, saj zanje skrbijo slabo plačane in preobremenjene negovalke. Novi domovi se ne gradijo, starejši ob meji se zatekajo v domove na Hrvaškem, kjer je bolj po domače in ceneje, dokler so pač še na nogah. Ko obležijo, pridejo nazaj, v bolnišnice in na negovalne oddelke, kamor jih je pač treba stlačiti, ker sicer nimajo kam. Novi negovalni oddelek v novomeški bolnišnici se recimo ni ravno obnesel – v javnost so se prebile novice, da je tako amatersko voden, da pacienti še bolj zbolijo, vrnejo jih v bolnišnico, zdravniki pa jih kar tam obdržijo, ker nimajo srca, da bi jih pošiljali nazaj, kjer jih bodo prhali na prepihu pri odprtih vratih pretesnih kopalnic. Vodstvo se brani, da gre za porodne krče, ker pač glavna sestra še ni dovolj izkušena, ljudstvo se pa sprašuje, kako sploh morejo na tako občutljivem mestu zaposliti nekoga, ki organizacije takšnega oddelka ne obvlada do popolnosti. O, morejo, morejo!

Pred volitvami je ena glavnih tem seveda sociala, stranke tekmujejo, katera bo več obljubila, tiste pri koritu pa lahko celo kaj naredijo in si s tem morda obetajo več glasov. Tako se zbujata z glavobolom kar dve ministrici, Anja Kopač Mrak in Mateja Vraničar Erman, saj jima je parlament vsilil višjo denarno socialno pomoč (z 298 na 385 evrov), kar pa bo veljalo samo do konca leta, nihče ne zna razložiti, v čem je štos. Od prihodnjega leta naj bi bila pomoč 331 evrov, kar je ministrica za delo in socialo že prej predlagala. Kopačeva z glasom, tresočim se od jeze, dopoveduje javnosti, da je razlika med minimalno plačo in povišano pomočjo premajhna, komu z dohodkovnega dna se pa še splača truditi in delati, Ermanova pa s svojim ledeno umirjenim glasom pravi, da tega denarja nimamo od kod vzeti, ker še za tisto, kar je predlagala Kopačeva, ni pokritja.

Pri tem pa se nihče ne ukvarja s številnimi pastmi, ki smo si jih nastavili z »osvoboditvijo dela« in »razcvetom« samoiniciative. Tako kot se lepijo na javna naročila številni posredniki, ki pobirajo provizije in podkupujejo tiste, ki jim to omogočajo, je žal tudi z delom. Čistilni servisi so bili na začetku namenjeni predvsem občasnemu čiščenju pri zasebnikih ali pri usposabljanju novih zgradb, zdaj pa so postali zakon. Podjetja, šole, zdravstvene ustanove trdijo, da je čiščenje s servisi cenejše, nihče v tej demokratični državi pa se ne vpraša, kako je to mogoče – če ne tako, da dobijo čistilke manj in da morajo več delati. A ne? Pravkar je dobil sindikat VIR, ki zastopa čistilke velenjskega šolskega centra, poziv iz odvetniške pisarne Pirc Musar (ostrojezične Nataše se je seveda treba bati), naj preneha krniti ugled njene stranke, ki se ji reče Aktiva čiščenje. Stvari gredo že tako daleč, da odvetniki posegajo v sindikalno gibanje. Bo kdo od tistih, ki nas tako ljubijo, da računajo na naše glasove, vendarle predstavil koncept, kako počistiti slovensko socialo in kako zagotoviti, da bodo ljudje za pošteno delo dobili vsaj toliko, da bodo spodobno živeli, brez posrednikov in zajedavcev? Zdaj je ravno pravi čas, saj nas večina ne more požreti velikanske odpravnine, ki jo bo dobil Jazbec, pa čeprav je dal sam odpoved. In imamo odprte oči in ušesa za dobre predloge.